Zakaj se Kim ne boji Trumpa?

Severnokorejski vodja Kim Džong Un ima veliko razlogov za zadovoljstvo s svojo računico.

Objavljeno
30. avgust 2017 18.03
29日、平壌で行われた朝鮮人民軍戦略軍の中長距離戦略弾道ミサイル「火星12」型の発射訓練を視察する金正恩朝鮮労働党委員長(朝鮮中央通信=朝鮮通信)
Zorana Baković
Zorana Baković

Dan po tem, ko je pokazala­ svetu, kako bi se lahko začela­ druga korejska vojna, je Severna Koreja napovedala, da bo njena naslednja tarča­ ameriški­ otok Guam. Osrednja­ korejska­ tiskovna agencija (KCNA) je namreč zatrdila, da je Kim Džong Un zelo zadovoljen z »ultra­ modernim raketnim sistemom«,­ ki so ga demonstrirali­ z izstrelkom srednjega dosega, poslanim prek japonskega ­otoka Hokaido.

»To je bil prvi korak vojaške operacije (severnokorejske vojske) v Tihem oceanu in pomemben uvod v onesposabljanje Guama,« je včeraj sporočila KCNA. Otoček v zahodnem delu Tihega oceana je bil v minulih štirih letih večkrat omenjen v severnokorejskih grožnjah ZDA, zdaj so pospremili retoriko Pjong­janga tudi z dejanskim orožjem, ki je videti dovolj močno za prehod od besed k dejanjem.

Svojevrstna zmaga

Že polet izstrelka hvasong-12 prek Japonske je bil za Kim Džong Una svojevrstna zmaga. Dovolj so bili že oglašanje siren, grozljivo prazne ulice in glas, ki je prek zvočnikov opozarjal: »Iz Severne Koreje so izstrelili projektil. Prosimo, umaknite se v poslopja z močno konstrukcijo ali v zaklonišča.«

V teh trinajstih minutah, torej do takrat, ko so po zvočnikih sporočili, da je »izstrelek preletel zračni prostor tega območja«, so Severno Korejo jemali zelo resno. Do zdaj je v splošnem veljalo prepričanje, da Severna Koreja lahko izzove vojno, da pa bi bila to samomorilska poteza. Po tem, ko je hvasong-12 preletel Japonsko in padel v morje vzhodno od obale Hokaida, si je treba zamisliti tudi scenarij, po katerem Severna Koreja izzove vojno (morda celo jedrsko), a preživi. Komentator japonskega časopisa Asahi Šimbun je zapisal: »Ko Kim ukaže strateškim silam, naj sprožijo [balistični izstrelek], je treba domnevati, da je ta poteza preračunana tako, da bi z njo dosegli kar največjo politično, tehnično in poskusno vrednost.«

Če bo Severni Koreji uspelo dokazati, da je z medcelinskim izstrelkom, ki lahko nosi celotno jedrsko konico, v resnici zmožna zadeti ameriško kopno, se bodo spremenile tudi kalkulacije Washingtona. »Bomo v resnici tvegali Los Angeles ali Chicago samo zato, da bi se maščevali za napad na ameriško vojaško oporišče na [azijsko-pacifiškem] območju,« se je retorično vprašal Vipin Narang z Inštituta za tehnologijo v Massachusettsu. »Najbrž ne.«

»Kim ni paranoičen,« so zapisali v časniku Asahi Šimbun. »Ima vrsto razlogov, da se boji napada ZDA.« Ker mu je jasno, da bi lahko ZDA s preventivnim napadom uničile severnokorejsko vodstvo ali vsaj onesposobile poveljniško verigo in uničile dobršen del bojnih sil, Kim točno ve, zakaj se mu mudi.

Na muhi

V nasprotju z njegovim dedom Kim Il Sungom in očetom Kim Džong Ilom, ki sta se opirala na tradicionalno topništvo in grožnjo, da bosta ob morebitnem napadu na Severno Korejo uničila glavno mesto Južne Koreje, hoče imeti Kim Džong Un hkrati na muhi Seul in ameriška mesta. Pri tem je bilo ob zadnjem raketnem poskusu jasno, da se severnokorejska taktika opira na sposobnost izstrelitve iz kateregakoli kraja na kopnem ali morju, zaradi česar bi bilo nemogoče preventivno uničiti vsa raketna izstrelišča, iz katerih lahko poletijo močni izstrelki.

Odzivi na polet severnokorejske rakete prek Japonske so bili ostri zgolj na papirju. Naj je ameriški predsednik Donald Trump še tako ponavljal, da so »odprte vse opcije«, se takšne grožnje vsakič razblinijo, če jih vodja najmočnejše države na svetu ponavlja brez konkretnih potez na terenu. Kim Džong Un ima dovolj razlogov za dvome o učinkovitosti ameriškega sistema za prestrezanje izstrelkov, kar ga bo še spodbudilo k pospešitvi proizvodnje učinkovitih raket. Po trditvah strokovnjakov ni zagotovil, da bi lahko obrambni sistemi, kot sta aegis ali Thaad (Terminal High Altitude Area Defence) sestrelili severnokorejski izstrelek na poti proti Guamu, kajti kljub nedavnim uspešnim preizkusom ti sistemi še niso bili uporabljeni v pravih vojnih razmerah. Ena sama napaka ameriškega ščita bi bila za Severno Korejo velikanska zmaga.

Sprejemanje »nesprejemljivega«

Eden od pomembnih razlogov, da se Kim Džong Un ne boji Trumpa, je v trenutni politični ureditvi daljnovzhodne regije, pa tudi v očitnem razkolu v ameriškem vodstvu. V njem ni soglasja. Celo med republikanci ni konsenza o vprašanju, kaj storiti s Severno Korejo, pri čemer so tisti, ki se zavzemajo za vojaško opcijo, pravzaprav v manjšini. Hvasong-12, ki je pravkar preletel Japonsko, je po svoje pomagal premieru Šinzu Abeju, da si pridobi malce več podpore za revizijo pacifistične klavzule ustave in nadaljuje reformo obrambe, japonska družba pa ostaja globoko razdvojena glede vprašanja, kakšno vlogo naj igra sodobna Japonska na svetovnem prizorišču. Številni Japonci bi radi dočakali večjo samostojnost, kar zadeva odnose z ZDA, ko gre za varnost, pa večini kljub vsemu še vedno najbolj ustreza opiranje na ameriško vojaško moč.

Kim Džong Un je lahko dokaj zadovoljen tudi z ravnanjem Kitajske, ki ni odločno obsodila leta izstrelka prek Hokaida. Tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Hua Chunying je opozorila, da se »sedanji položaj bliža kritičnemu vrhuncu, kar bi lahko bila točka preobrata, kar zadeva vrnitev k mirovnim pogajanjem«, njen nadrejeni Wang Yi pa je včeraj izjavil, da vodstvo v Pekingu ne bo uvedlo enostranskih sankcij proti Severni Koreji. »Enostranske sankcije,« je dejal kitajski zunanji minister, »niso skladne z mednarodnimi zakoni in Kitajska jih ne podpira.«

Odlično. Kim Džong Un se tako ali tako že dolgo ne opira več na kitajsko pomoč, če bi v regiji izbruhnila vojna. Dovolj mu je prepričanje, da Kitajska ne bo del koalicije okoli ZDA. Navsezadnje bi se krvavi kaos dogajal tik pred vrati azijske sile in Kim ima dovolj razlogov za prepričanje, da bo politično vodstvo v Pekingu storilo vse, da se to ne bo zgodilo. Tako vsi ponavljajo, da je ravnanje Severne Koreje »nesprejemljivo«, a ga kljub vsemu sprejemajo. Torej je Kim Džong Un do zdaj vse dobro preračunal. Ali je v tem izračunu naredil kakšno napako, se bo pokazalo v kratkem. Za zdaj je napačna samo Trumpova matematika.