ZDA in Azija: Fant je manijak, a se ne igra …

Ameriške čete v Južni Koreji so od začetka tega tedna za vsak primer v stanju najvišje pripravljenosti, če bi se vodstvo v Pjongjangu odločilo za kakršno koli že dodatno izzivanje. To je del odgovora na domnevno poskusno eksplozijo vodikove bombe, ki jo je Severna Koreja izvedla prejšnjo sredo.

Pred tem je ameriški bombnik B-52 konec tedna grozeče letel pod 38. vzporednikom, predstavnik za tisk južnokorejskega obrambnega ministrstva Kim Min Seok pa je objavil sporočilo, da potekajo med »ZDA in Republiko Korejo stalna posvetovanja o dodatnem pošiljanju strateških sredstev«. Pri tem je imel v mislih bombnike B-2, jedrske podmornice in »nevidna« bojna letala F-22.

Vodstvo v Seulu je kot prvi odgovor na rojstvo severnokorejske vodikove bombe napovedalo obnovo oddajanja propagandnega programa prek močnih zvočnikov, nameščenih vzdolž bodeče žice, ki poteka med obema Korejama. Američani očitno menijo, da pop glasba, pa naj bo ta še tako privlačna vsej Aziji in tako tudi Severnim Korejcem, ni zadostna kazen za novo jedrsko provokacijo voditelja Kim Džong Una.

Še zlasti, ker je Kim Džong Un v ponedeljek obiskal jedrske znanstvenike in jim izrekel priznanje, ker so z najnovejšim uspehom »proslavili« tudi njegova dva predhodnika, deda Kim Il Sunga, ki je prvi sanjal o jedrski bombi, in očeta Kim Džong Ila, pod čigar osebnim nadzorom so oktobra 2006 izvedli prvo poskusno eksplozijo.

Čeprav je predhodno izjavil, da Severna Koreja ne bo prva posegla po kakršnem koli že jedrskem orožju, ki ga ima, je Kim v ponedeljek obljubil nove bombe. Grožnje s še strožjimi sankcijami so zanj očitno zgolj navdih za nadaljnje kljubovanje. Celo dejstvo, da se je Kitajska na novo eksplozijo odzvala z delno ustavitvijo prometa na mostu čez reko Tumen, ki jo povezuje s sosednjo državo, ni imelo nikakršnega učinka. Azijski komentatorji so prepričani, da je vodikova bomba namenjena kitajskemu partijskemu vodstvu, ki mu hoče mladi vodja pokazati, kaj vse lahko naredi sam oziroma brez njihove pomoči in podpore. Že njegov ded Kim Il Sung je Mao Zedonga prosil, naj severnokorejski vojski posreduje jedrsko tehnologijo, ob tem pa trdil, da so to stvari, ki si jih morajo komunistični bratje med seboj deliti. Mao je to njegovo prošnjo zavrnil in čeprav je Kitajska jedrsko bombo testirala že leta 1964, vodikovo pa tri leta pozneje, je dajalo vodstvo v Pekingu Pjongjangu ves čas dosledno vedeti, da pod nobenim pogojem ne podpira nuklearizacijo Korejskega polotoka. Ne glede na to, ali gre pri tem za severni ali južni del polotoka. In ne glede na to, da je Kitajska jedrsko znanje razvijala zato, ker so imeli Američani v tistem času jedrske konice v svojih vojaških oporiščih v Južni Koreji.

Američani so jedrsko orožje s Korejskega polotoka umaknili šele po tem, ko je bil med Washingtonom in Moskvo leta 1991 sklenjen sporazum o zmanjšanju količine strateškega orožja. A čeprav so na podlagi tega sporazuma odstranili okoli dva tisoč jedrskih konic, je med ZDA in Južno Korejo ostal tih dogovor o tem, da bodo pustili vrata tudi v prihodnje odprta za ponovno razmeščanje jedrskega orožja pod 38. vzporednikom »v ustreznem času« oziroma kadar koli bi se ameriška zaveznica počutila ogrožena, pa tudi ob morebitnem napadu Severne Koreje ali njenih političnih mentorjev.

Za Kitajsko je zelo nevarno že samo dejstvo, da bo vodikova avantura Kim Džong Ila po vsej verjetnosti po celotnem območju (od Južne Koreje prek Tajvana pa vse do Japonske) sprožila razprave o tem, katere države bi morale razviti svoj jedrski program in katere države bi morale imeti pravico, da se pred nepredvidljivim voditeljem v Pjongjangu zaščitijo z jedrskimi konicami.

Je pa težko reči, ali je mladi Kim v resnici tako nepredvidljiv. Posamezni azijski analitiki so težave v odnosih med njim in kitajskim vodstvom napovedali že takrat, ko je rok skupina Moranbong 12. decembra demonstrativno zapustila Peking, in to le nekaj ur pred napovedanim koncertom za izbrano občinstvo. Viri navajajo, da je bil eden ključnih razlogov za to zahteva kitajskih cenzorjev, da se med predstavo ne predvajajo video posnetki severnokorejskih balističnih izstrelkov, ob katerih dekleta prepevajo hite, posvečene Kim Džong Unu. Ker dekleta niso hotela spremeniti scenografije, kitajska stran na koncert ni hotela poslati nobenega od najvišjih voditeljev. Rokerke so o tem osebno obvestile svojega voditelja, on pa jim je ukazal, naj se takoj napotijo na letališče. Za Kima je bilo to znamenje, da ga Kitajska ne bo nikoli podprla pri ohranjanju samostojnosti na način, kot je to počel njegov pokojni oče Kim Džong Il. Kot pravijo analitiki, je bil to diplomatski incident, ki je pripomogel k pospešitvi izvedbe poskusne eksplozije vodikove bombe.

Kitajska bi še najraje videla, da bi bile vse to zgolj neprijetne sanje. Ker gre za zelo neprijetno resničnost, pa bo morala tudi azijska sila na široko odpreti oči in proučiti vse svoje politične, pa tudi vojaške opcije, ki jih ima na voljo v teh novih razmerah.

Tisto, kar jo neposredno ogroža, je severnokorejski dejavnik v nadaljevanju zniževanja borznih vrednosti po vsej Aziji. Kot da ni dovolj to, da se že od začetka tega tedna znižuje indeks na šanghajskem in shenzhenskem finančnem trgu.

Kitajska je zelo zaskrbljena tudi zaradi tega, ker bi dovažanje ameriškega strateškega orožja v Južno Korejo dodatno ogrozilo njen položaj v Vzhodnem, nato pa tudi v Južnem kitajskem morju, kjer njena letala že pristajajo na umetno dograjenih otokih na ozemeljsko spornih območjih.

Poleg tega kitajsko vodstvo Kim Džong Unu ne bo nikoli oprostilo tega, da je vprašanje varnosti Azijsko-pacifiškega območja z jedrsko eksplozijo pahnil v ameriško predvolilno kampanjo, republikanski kandidat za predsedniško funkcijo Donald Trump pa je v njem nemudoma prepoznal dobrega partnerja za takšno vrsto zunanje politike, ki mu osebno najbolj ustreza.

»Fant je manijak,« je med kampanjo v Iowi dejal Trump, »a mu je treba izreči priznanje. Koliko fantov – on pa je imel šele 26 ali 25 let, ko mu je umrl oče – si je sposobnih podrediti te odločne generale… prišel je, vzel stvari v svoje roke in on je vodja. Odstranil je strica, odstranil je tega in onega, kar pomeni, da se ta fant ne igra. Tako da se tudi mi ne moremo poigravati z njim.«

In prav tega se Kitajska najbolj boji. Ko voditelji v Pekingu zaprejo oči, je zanje najhujša mora slika sveta, ki mu vladata Trump in Kim Džong Un. Na takšno kombinacijo za zdaj nimajo nikakršnega odgovora.