Tiskane izdaje
New York – Latinska Amerika je dolga desetletja pritiskala na ZDA, naj se odpovedo izolaciji Kube in vzpostavijo diplomatske odnose. Kljub temu odločitev Bele hiše, da ponudi roko Havani, ni prinesla olajšanja, pač pa kisle obraze. Še največ v Venezueli.
Latinskoameriški voditelji so načeloma zaploskali koraku predsednika Baracka Obama, ki znova stopa mimo kongresa in proti toku konservativnega dela Združenih držav. »Nismo si mislili, da bomo doživeli ta trenutek, ki označuje civilizacijski premik,« je oznanila brazilska predsednica Dilma Rousseff, nekdanja marksistična gverilka, ki Washingtonu še ni oprostila prisluškovanja njenim telefonskim pogovorom.
Sprememba ne pomeni samo olajšanja za Kubo, pač pa prinaša obsežen geopolitičen zasuk, ki bo osamil najbolj vnete protiameriške države, kot sta Venezuela in Bolivija. Le nekaj dni pred sredinim oznanilom je venezuelski predsednik Nicolas Maduro na ulice pozval na tisoče svojih podpornikov, da bi s protesti nasprotovali ameriškim sankcijam proti venezuelskim uradnikom, ki jih Washington obtožuje kršitve človekovih pravic. Hkrati je sporočil, da zavrača »predrzne ukrepe imperialističnih jenkijev« ter da naj si »gringosi vtaknejo sankcije v uho ali kamor se jim prilegajo«.
Ideološka prijatelja
Odločitev kubanskega predsednika Raula Castra, da sprejme ponujeno roko Obame, so v Caracasu uradno sicer pozdravili, toda venezuelski opozicijski voditelj Henrique Capriles se je posmehnil, da »je videti, kot da bi Raul varal Nicolasa«. Tesna povezava med Kubo in Venezuelo je posledica prijateljstva med bivšim revolucionarnim voditeljem Fidelom Castrom in pokojnim venezuelskim predsednikom Hugom Chavezom.
Ta kubanske revolucije ni videl zgolj kot romantični spomin, pač pa načrt za predrugačenje svoje države, starejšega Castra pa kot svojega mentorja. Kubo je oskrboval z obilnimi pošiljkami poceni nafte (še vedno ji pošiljajo okoli sto tisoč sodčkov na dan), v zameno pa dobival medicinsko osebje, športne trenerje, vojaške svetovalce in druge strokovnjake. Toda hkrati s pešanjem Chavezovega zdravja je ob uvajanju kubanskih gospodarskih modelov pešalo venezuelsko gospodarstvo.
Poleg tega se Maduro kot precej manj karizmatični voditelj od Chaveza sooča z rastočim odporom opozicije (ki ga sicer pripisuje ameriškim imperialističnim pobudam). Najhujši udarec pa mu je zadalo strmoglavljanje cen nafte, temeljnega kamna, na katerem stoji proračun države. Za zdaj mu je na pomoč priskočil Peking s svojimi bogatimi zalogami deviznih rezerv, javna podpora predsedniku pa je zdrsnila že pod 30 odstotkov.
To rahlja vezi med Havano in Caracasom, iz slednjega pa že prihajajo opozorila, da se mora »Kuba rešiti svoje odvisnosti od Venezuele«, kot ugotavlja Elsa Cardozo, politična anlitičarka z Osrednje univerze Venezuele. Po besedah Milosa Alcalayja, diplomata in nekdanjega namestnika zunanjega ministra države, je »Madurova radikalizacija odnosov z ZDA v nasprotju s kubansko potjo dialoga, toda to se lahko spremeni«.
Na to morda kaže Madurovo prvi odziv, da je Obama sprejel pogumno odločitev, »morda najbolj pomembno v svojem predsedovanju«. Tudi, ko je ameriški predsednik v četrtek podpisal zakon o uveljavitvi sankcij, odziv Caracasa ni bil izgon diplomatov, ki so ga sprva napovedovali, pač pa opozorilo, da ZDA »po eni strani priznavajo neuspešnost politike agresije in embarga do Kube«, a hkrati uporabljajo enake ukrepe proti Venezueli.
Tudi predsednik Nikaragve Daniel Ortega, nekdanji sandinistični upornik, ki je pred dnevi Washington uvrščal na vrh svojega seznama terorističnih držav, je v sredo pozdravil »pogumno dejanje« Obame. Še najbolj zadržan je bil bolivijski predsednik Evo Morales, ki je v četrtek zmožnost Kube, da »lahko zvije roko ZDA«, označil kot dokaz, kako je »pokončen upor proti imperiju lahko učinkovit«.
Splošno olajšanje
Bolj stvarni analitiki ugotavljajo, da sta Venezuela in Bolivija poraženki dogodkov tega tedna, kot pravi nekdanji bolivijski veleposlanik v ZDA Jaime Aparicio. »Morali se bosta prilagoditi novi realnosti in ubrati bolj zmerne tone,« trdi Aparicio. Po besedah Roberte Jacobson, pomočnice ameriškega zunanjega ministra za Zahodno poloblo, bo to odstranilo izgovor za valjenje krivde na ZDA za raznovrstne težave.
Hkrati na ameriškem zunanjem ministrstvu priznavajo, da so si sami zakuhali težavne odnose z Latinsko Ameriko. »Naša dosedanja politika do Kube je bila očitno dražeča ovira za politiko v celotni regiji,« ugotavlja Jacobsonova. Zaradi tega je prihajalo do trenj tudi v odnosih z Washingtonu prijateljskimi državami. Tako so se na zadnjem vrhu Amerik bolj kot o gospodarskih odnosih in boju proti nedovoljenim drogam pogovarjali o Kubi.
Hkrati bo nekoliko olajšalo delo latinskoameriškim politikom, kot je rekla Rousseffova, ki se v svoji levi Delavski stranki sooča z veliko skeptiki do krpanja odnosov v ZDA. V Kolumbiji z desno vlado bi ameriški zasuk lahko okrepil mirovna pogajanja z marksističnimi gverilci gibanja FARC. Kuba je bila dolga leta njihov osrednji zaveznik, sedaj pa je glavni pobudnik pogajanj, ki potekajo v Havani.
»Prihajajo radikalne in temeljne spremembe, mislim, da se končuje razprava o imperializmu v regiji. Hladne vojne je konec,« je prepričan nekdanji predsednik Kolumbije Andrés Pastrana.
