ZDA po volitvah: po porazu hočejo »postreliti preživele«

New York – Ameriška desnica­ se zadnjih nekaj let ukvarja­ z notranjim razkolom med konservativnim gibanjem čajankarjev in osrednjim delom­ stranke. Poraz na kongresnih­ volitvah in nizka podpora predsedniku Baracku Obami sta tudi med demokrati razburkala navidezen mir zadnjih šestih let.

Medtem ko republikanci ob večini v obeh domovih kongresa združujejo moči za politični obračun z Belo hišo predsednika Obame, v demokratski stranki iščejo novo vodilno osebnost, pri čemer se pojavljajo vse globlje razpoke med sredinskim in progresivnim krilom. Pomembno znamenje sporov o prihodnji politiki in strategiji levice je bil eden zadnjih nastopov enega vodilnih demokratskih senatorjev Chucka Schumerja iz New Yorka, ki je pred dnevi javno dejal, da bi morali pomagati širšemu delu srednjega razreda, namesto da so porabili energijo za reformo zdrav­stvenega zavarovanja in »ozek krog nezavarovanih volivcev«.

Po njegovem se je stranka »osredotočila na napačno težavo« in je zato »zapravila priložnost, ki so jim jo ponudili Američani«, ko so jim leta 2009 in 2010 zaupali veliko večino v obeh domovih kongresa in hkrati izvolili demokratskega predsednika. Schumer ni edini demokrat s politično težo, ki se je lotil javnega grajanja lastnih vrst. Vplivni guverner Virginije Terry McAuliffe je dejal, da so demokrati povsem zamočili volitve, po besedah Billa Clintona stranka ni imela jasne oglaševalske kampanje na zvezni ravni, kadilo se je tudi iz demokratskega vodstva senata, ko je njihov visoki uradnik dejal, da je bil predsednik mlinski kamen, ki je stranko in njene kandidate povlekel na politično dno.

Razkol med Belo hišo in njenimi zavezniki v kongresu je pokazala predsednikova odločitev, da je javno napovedal veto na dogovor o davčnih olajšavah, ki ga je vodja demokratskih senatorjev Harry Reid poskušal skovati z republikanskim spodnjim domom. »Očitno je precej nezadovoljstva in nezaupanja med predsednikom in njegovo stranko v kongresu,« je ugotovil politolog Ross Baker iz Univerze Rutgers v New Jerseyju. Po njegovem so Schumerjeve opazke tipičen znak »pokatastrofalnega sindroma«, ko politična stranka po hudem porazu »poskuša postreliti preživele«, kot se je izrazil Baker.

Čeprav reforma Obamacare ni bila osrednja točka predvolilne kampanje, je po mnenju newyorškega senatorja posrkala energijo stranke, namesto da bi jo ta osredotočila na okrevanje po recesiji. »Ko se demokrati osredotočijo na zdravstveno zavarovanje, povprečni pripadnik srednjega razreda pomisli, da so pozabili na njegove težave,« je prepričan senator.

Protinapad zagovornikov

Doživel je hiter protinapad zagovornikov reforme. »Obstaja 14 milijonov razlogov, zakaj nima prav,« je Nancy Pelosi, vodja demokratske manjšine v spodnjem domu, opozorila na število Američanov, ki so dobili zdravstveno zavarovanje. Po njenih besedah so v Washington prišli, da »opravimo svojo službo, ne da jo obdržimo«. Še ostrejši je bil Tommy Vietor, nekdanji tiskovni predstavnik predsednika Obame, »če povzamem Schumerja – želi si, da bi Obama bolj pomagal demokratom kot pa bolnim ­Američanom«.

S tezo newyorškega senatorja, da so demokrati storili premalo za pomoč srednjemu sloju, se je strinjala tudi senatorka Elizabeth Warren iz Massachusettsa, vzhajajoča zvezda stranke in neformalna voditeljica njenega progresivnega krila. »Senatorka se strinja, da bi morali leta 2009 in 2010 narediti več za pomoč družinam, ki so le stežka shajale,« so sporočili iz njene pisarne. A je iz vrst njenih podpornikov hkrati prišlo še sporočilo, da bi senator Schumer, ki velja za največjega zagovornika Wall Streeta med demokrati, moral podpreti tudi »velike zamisli, ki bi pozitivno vplivale na življenja Američanov, kot je razbitje bank, prevelikih za bankrot«.

Warrenova postaja osrednje gibalo levega krila demokratske stranke, njena priljubljenost pa je v takšnem vzponu, da jo mediji vse pogosteje in kljub otepanju potiskajo v vlogo morebitne izzivalke Hillary Clinton v boju za demokratskega predsedniškega kandidata na volitvah 2016. »Volivci jo vidijo kot pristno in navdihujočo, za razliko od politikov, ki igrajo s preizkušenimi kartami in nočejo ničesar tvegati,« je zatrdila Erica Sagrans, nekdanja pomočnica v Obamovi volilni kampanji, ki prav tako spodbuja Warrenovo, naj se odloči za kandidaturo.

Politični analitiki ocenjujejo, da je Schumerjeva kritika del boja znotraj stranke za vodilne položaje in znak čedalje večjega odmikanja od predsednika. »Obama ne bo več kandidiral za predsednika, demokrati v senatu pa bodo, nazaj si želijo tudi večino v senatu. Zato jih zanima predvsem, kaj naj rečejo in storijo, da se bodo okrepili na naslednjih volitvah,« je dejal Matthew Green, izredni profesor politologije na Katoliški univerzi Amerike v Washingtonu.