Tiskane izdaje
»Ruski agitprop je pristal v Washingtonu,« se je pred dnevi glasil naslov uvodnika v časniku Washington Post, v katerem so znanega ruskega režiserja Andreja Nekrasova obtožili, da je z novim dokumentarcem o računovodji Sergeju Magnitskem, čigar sumljiva smrt v ruskem zaporu je bila povod za ameriške protiruske sankcije, povedal takšno zgodbo, kakršno bi ruski predsednik Vladimir Putin in njegovi »hončoji« radi, da jo Zahod sliši.
Ko v Moskvi govorijo o tem, da je bila ukrajinska kriza le še en izgovor več za nadaljevanje hladne vojne oziroma več stoletij trajajočega zahodnega poskusa omejevanja ruskih strateških interesov, ne pozabijo omeniti tako imenovanega zakona Magnitskega, ki ga je pred štirimi leti sprejel ameriški kongres, z njim pa je s prepovedjo vstopa in odpiranja bančnih računov v ZDA kaznoval osebe, ki so po njihovem prepričanju povezane s sumljivo smrtjo 37-letnega ruskega računovodje Sergeja Magnitskega.
Tega so bili našli mrtvega v moskovskem zaporu Butirka novembra 2009, le teden dni pred tem, ko bi ga morali po izteku enoletnega pripora spustiti na prostost. Magnitski je bil v službi poslovneža Williama Bowderja, vnuka nekdanjega voditelja komunistične partije ZDA Earla Bowderja, ki se je leta 1998 odrekel ameriškemu potnemu listu in postal britanski državljan, na stotine milijonov dolarjev pa je zaslužil s svojo finančno družbo Hermitage Capital Management, ki je bila v letih 1995–2006 eden od največjih tujih vlagateljev v Rusiji. Sprva goreč zagovornik Putina, ki je pred 13 leti celo pohvalil aretacijo oligarha Mihaila Hodorkovskega, je zdaj 52-letni Bowder pred desetimi leti padel v nemilost pri ruskih oblasteh; obtožile so ga davčnih utaj. Izgnali so ga iz Rusije, pred tremi leti pa ga je moskovsko sodišče v odsotnosti obsodilo na devet let zapora.
Tudi Magnitskega so uradno aretirali zato, ker je bil osumljen davčnih utaj, a te zgodbe niso »kupili« na Zahodu, Interpol pa je »kot pretežno politične« zavrnil ruske zahteve, naj izda mednarodno tiralico za Bowderjem. Ta je ves čas trdil, da so ga iz Rusije izgnali zato, ker so mu hoteli pobrati premoženje, njegovega »odvetnika« in »žvižgača« Magnitskega pa da so v zaporu ubili zato, ker je odkril, da so oblasti skupaj z mafijskimi združbami Bowderjevi družbi ukradle 230 milijonov dolarjev. To je tudi različica resnice, ki so jo sprejeli ameriški zakonodajalci zaradi »nenehnega lobiranja« Bowderja, ki mu je z zakonom Magnitskega uspelo, kakor so zapisali v ameriški reviji Nation, »sprivatizirati ameriško zunanjo politiko«.
Kongres je na začetku letošnjega leta na »spisku magnitskega« k dotedanjim 34 kaznovanim dodal še pet ruskih državljanov, v kratkem pa se obeta tudi sprejem »globalnega zakona magnitskega«, s katerim bodo kaznovali kršitelje človekovih pravic po vsem svetu.
Luknje v zgodbi
Ta »zahodni« pogled na življenje in smrt »žvižgača« Magnitskega je razširjen tudi v ruski opoziciji, med katero je 58-letni Andrej Nekrasov vsaj do svojega zadnjega izdelka nedvomno veljal za enega najboljših neodvisnih režiserjev dokumentarnih filmov. Spisek del ustvarjalca, ki se je izobraževal v rodnem Sankt Peterburgu, Parizu in Bristolu ter mojstru Andreju Tarkovskemu asistiral pri režiji njegovega zadnjega filma Žrtvovanje, je dolg, vsekakor pa sta med njimi najbolj znana »protikremljevska« filma Nezaupanje (o tem, kako je ruska obveščevalna služba FSB menda sama pognala v zrak stanovanjske bloke, da je lahko Putin začel drugo vojno v Čečeniji) in Upor: primer Litvinenko (o tem, kako je v Londonu umrl nekdanji ruski obveščevalec Aleksander Litvinenko).
Nekrasov ni imel privržencev med ruskimi oblastniki, zato pa se je zdel Browderju, ki je svojo resnico v lani izdani avtobiografiji Rdeči alarm že objavil, kot naročen, da o primeru Magnitskega posname dokumentarec. Kakor film sam pokaže, so bili odnosi med »naročnikom« in »avtorjem« sprva res prijateljski, a potem režiser med pogovori z drugimi udeleženci, prijatelji in sorodniki pokojnega Magnitskega začne opažati čedalje večje luknje v Browderjevi zgodbi in začne vanjo resno dvomiti. Po tem, ko je jeseni 2014 Nekrasov ugotovil, da priprti računovodja ni nikoli oblasti obtožil kraje, se je, kakor je kasneje zapisal v svojem blogu na spletnih straneh radia Eho Moskve, »moj film, ki naj bi temeljil na resnični zgodbi, začel sesuvati. Vsak dan sem bil bolj prepričan, da temelji na laži.« Ko na koncu filma, čigar pripoved na kratko povedano prej potrjuje rusko kakor uradno ameriško resnico, režiser sooči »naročnika« filma z izidi svojega preiskovalnega dela, ta sredi pogovora vstane in pred odhodom zagrozi Nekrasovu, da se »zanj ne bo dobro končalo«, če bo uporabljal takšne »taktike FSB«.
Zarota?
Browder zdaj povsod razlaga, da je film Nekrasova z naslovom Zakon Magnitskega – V zakulisju plod vsesplošne »efesbejevske« zarote proti njemu, njegovim pravnikom pa je uspelo preprečiti že nekaj predvajanj po Evropi. V ZDA jim ni uspelo, čeprav si je njegov premierni prikaz v washingtonskem Newsseumu prislužil celo uvodnik v tradicionalno protiruskem dnevniku Washington Post. Po predstavitvi je legendarni ameriški preiskovalni novinar Seymour Hersh, ki je razkril ameriški pokol civilistov v vietnamski vasi My Lai, pohvalil film, da je naredil »dolgo pot k dekonstrukciji mita«.
Avtor je povedal, da je prizadet in užaljen, ko ga razglašajo za Putinovega propagandista, kar mu ni očital le eden od navzočih v ameriški prestolnici, temveč takšne obtožbe posluša od opozicijskih veteranov tudi doma. Hkrati pa se mu gabijo hvalnice tistih dejanskih Putinovih propagandistov, ki so ga zaradi prejšnjih filmov še pred kratkim zmerjali z narodnim izdajalcem. »Sem kritik ruskih oblasti, toda Zahod je naredil napako, ker je sprejel zakon Magnitskega, ki temelji na izmišljeni zgodbi,« je povedal Nekrasov.
