ZDA so pripravljene na prvo predsednico

New York – Hillary Clinton je v brooklynski ladjedelnici­ dvignila roke v zmagoslaven­ ­pozdrav, na obrazu pa ji je ­zažarelo zadovoljstvo, ki so ga napajali meseci, leta, celo ­desetletja trdega garanja za preboj ene zadnjih političnih­ ovir za ženske – postati uradna­ predsedniška kandidatka ene od dveh velikih strank.

Žena politika, prva dama, senatorka, zunanja ministrica in predsedniška kandidatka je na novo določila vlogo žensk v ameriški politiki. Že štirinajst let zapored je političarka, ki jo Američani v anketi agencije Gallup najbolj občudujejo, z 20 prvimi mesti je postavila rekord. Ni tako dobra govorka kot predsednik Barack Obama ne tako spretna političarka kot njen mož Bill Clinton, toda z žilavostjo, odločnostjo ter trpežnostjo pri premagovanju težav – in teh ni bilo malo – je prebila še en »stekleni strop«, kot Američani pravijo nevidnim oviram za ­enakopravnost žensk.

Hillary Clinton stoji na ramenih predhodnic, ki so načenjale nenapisana pravila o mestu za štedilnikom, ne za politično govornico. »Ne morem voliti, toda lahko sem izvoljena,« je zabrusila Belva Lockwood, odvetnica, ki je leta 1884 kandidirala za predsednico države na listi stranke za enake pravice žensk. Skoraj 30 let je moralo miniti, da je zvezna država Washington leta 1910 priznala volilno pravico žensk­ in sprožila neustavljiv plaz, ki je leta 1920 prinesel splošno ­volilno pravico v ZDA.

Moški klub

Jeannette Rankin je v zvezni državi Montana, ki je sledila sosednji državi Washington, leta 1916 postala prva kongresnica, od takrat pa je spodnji dom kongresa skoraj vedno imel poslanke. V sedanjem sklicu so 104 (slaba petina poslancev), skoraj tri četrtine jih prihaja iz vrst demokratske stranke. Ta precej bolj na široko odpira vrata v politiko ženskam, poslanka Nancy­ Pelosi iz Kalifornije že vrsto let vodi njeno poslansko skupino. V 110. sklicu je kot prva ženska predsedovala spodnjemu domu in bo vsaj do novembra Američanka z najvišjo izvoljeno funkcijo.

Senat je bil dolgo izključno moški klub, šele slaba štiri desetletja je v njegovih klopeh vsaj ena senatorka. Ko so leta 1922 med spletkarjenjem za glasove žensk za en dan kot prvo senatorko imenovali 87-letno Rebecco Latimer Felton, so izbrali nekdanjo lastnico sužnjev in rasistko, ki se je borila za enakopravnost žensk, hkrati pa temnopolte imenovala »na pol civilizirane gorile«. Mediji so leto 1992, ko je bilo izvoljenih pet senatork, razglasili za »leto žensk«. Predlanskim ni nihče več ploskal od navdušenja, ko je njihovo število naraslo na 20.

Že nekaj časa je namreč v ospredju vprašanje, zakaj imajo ZDA relativno malo žensk na najvišjih položajih. »Ob sedanjem napredku bi bilo potrebnih kar okoli 500 let, da bi dosegli enakopravno zastopanost,« je poudarila Cynthia Terrell iz organizacije Representation 2020, ki se zavzema za večjo vlogo žensk v politiki. Po merjenju Interparlamentarne unije so ZDA šele na 97. mestu po zastopanosti žensk v parlamentu, kar pomeni, da jih je v slabih 20 letih prehitelo že skoraj 40 držav. Celo Saudska Arabija.

Dvaindvajset zveznih držav še nikoli ni vodila ženska, trenutno je le pet guvernerk. Podobno velja na lokalni ravni, le dvanajst od sto največjih ameriških mest ima županje. To ni samo nepravično, ampak tudi nespametno, saj študije kažejo, da večji delež žensk na oblasti pomeni drugačno politiko. Politolog Arend Lijphart je našel močno povezavo med številom žensk in progresivnimi zamislimi v politiki, od varovanja okolja do preprečevanja nasilja. Profesorica Katherine Phillips z newyorške univerze Columbia je pokazala, da so države z žensko na čelu imele za 6,8 odstotka višjo rast BDP od držav z moškim na čelu.

Mlačnost milenijk

Jennifer Lawless iz ustanove Brookings je pobila prepričanje, da je tradicionalna vloga žensk v družini ena izmed večjih ovir za preboj v politiko. »Vstop vanjo čuvajo moški, ki delujejo v krogih, v katerih prevladujejo moški. Zato ženska imena niso med prvimi, ki jim pridejo na misel pri izbiri kandidatov,« je dejala. Raziskave že nekaj časa kažejo, da je večina Američanov pripravljenih izvoliti prvo predsednico. Hillary Clinton se z dolgoletnim bojem za enakopravnost spolov zdi prava izbira.

Toda kljub navdušenju prekaljenih feministk mnogo Američank obhaja dvom. »To je brez dvoma zgodovinski trenutek. Ne glede na to, koga podpiraš, njena vztrajnost in njene delovne navade te prepričajo. Toda kljub njeni usposobljenosti ne verjamem, da je etično najboljša,« je za New York Times dejala Margaret Saadi Kramer, podpornica senatorja Bernieja Sandersa.

Milenijke, ki so odrasle v prepričanju, da lahko dosežejo karkoli, so še manj očarane nad zgodovinskim trenutkom, kaj šele nad Hillary Clinton. Toda po besedah komunikologinje Nichole Gutgold, ki se na državni univerzi v Pensilvaniji ukvarja z ženskami v politiki, obstaja zavedanje o posebnem pomenu dogajanja. »Tudi ljudje, ki je ne podpirajo, pravijo, da je že čas,« je obet o prvi predsednici opisala Nichola Gutgold.