Zgodovinski obisk Obame na Kubi: konec mita o bradatih gverilcih

S sinočnjim prihodom ameriškega predsednika Baracka Obame v Havano se za Washington razen zunanjepolitičnih potez spreminja prav malo. Odpira se jim nov, majhen trg in z njim nova turistična destinacija, morda dobijo nazaj kaj od imetja, nacionaliziranega po zmagi revolucije.

Za Kubance pa se na glavo obrača vse, kar so doživljali, se učili, verjeli, prisegali. Zanje se začenja nov čas, podobno kot na novo leto 1959.

Barack Obama in Raúl Castro sta odprla novo ero ne samo med seboj, ampak na vsej zahodni polobli, kjer bo Kuba hitro izgubila zvezdniško vlogo oporečnika in voditelja drugače mislečih. Danes se bosta srečala kot predsednika držav, ki pišeta zgodovino. Z Raúlovim bratom Fidelom, ki je bil tvorec Revolucije, se ameriški predsednik ne bo srečal. Fidel se je zaradi bolezni od oblasti poslovil pred devetimi leti, zdaj se seli v zgodovino.

Plačali bodo Kubanci

Obama bo ostal v Havani do torka, ko bo govoril v Velikem gledališču lučaj od palače, ki je kopija washingtonskega Kapitola. Zdaj jo preurejajo, vanjo se bo vrnil parlament, ki ga dolgo ni bilo. Ameriški predsednik bo spregovoril o prihodnosti odnosov med državama, verjetno pa tudi o ameriških pričakovanjih, se pravi o temeljitih spremembah na Kubi. Američane posebej zanima, kaj bo sklenila usihajoča kubanska komunistična partija na kongresu, ki je sklican za april. Poleg državniških pogovorov s kolegom Castrom se bo Obama srečal še s kardinalom Jaimejem Ortego, ki je skupaj s papežem Bergogliom pripomogel k otoplitvi med Washingtonom in Havano.

Zdaj gre samo še za to, ocenjujejo analitiki, ki šahovsko partijo med Havano in Washingtonom spremljajo že pol stoletja in več, kako so se Castrovi, tudi tisti njihovi sorodniki, otroci in vnuki, ki zdaj živijo v ZDA, pogodili o pogojih za popolno spremembo režima. Pa tudi o ceni, ki jo bodo njim in Američanom plačali Kubanci.

Navadni državljani kljub morebitnim dolarjem v žepu (dobijo jih od sorodnikov iz ZDA) še vedno stojijo v vrstah za jajca ali toaletni papir. Večina dražjih proizvodov je zanje nedosegljiva. Cene so enake evropskim ali ameriškim, povprečna plača pa dosega deset, največ dvajset dolarjev na mesec. Toliko na dan dobi natakar, ki streže turistom, teh pa je vse več. Zasebnih restavracij, ki jih imajo v rokah potomci partijskih funkcionarjev, je iz dneva v dan več. V resnici že pripadajo prihodnjim gospodarjem Kube, ki so bili razlaščeni v začetku šestdesetih let.

Obama je prvi ameriški predsednik, ki mu je jasno, kar so že dolgo vedeli vsi analitiki odprtega duha. Da je namreč režim bratov Castro mogoče sesuti samo z odpravo blokade, ki je režim držala nad vodo tudi po razpadu Sovjetske zveze. Če bi Američani na havanski Malecón, kjer stoji tudi ameriško veleposlaništvo, že pred desetletji prišli z mesom na žaru, kavbojskimi hlačami in pivom, bi bila Revolucija hitro pozabljena, so se Kubanci na tihem norčevali že dolgo časa.

Ko bo – predvidoma kmalu – konec blokade, ki je Kubo tiščala k tlom od začetka šestdesetih let, se bodo hoteli vrniti tudi lastniki hiš in stanovanj, v katerih živijo tisti Kubanci, ki niso odšli z otoka. Ob nekaterih dobrih straneh svojega režima, predvsem šolstvu in zdravstvu, so Castrovi namreč čisto pozabili na gradnjo stanovanj. Stare hiše so se podirale. Obnovljena je samo stara Havana, pravzaprav samo tisti del, ki je namenjen turistom. Vse drugo so začeli obnavljati šele zadnja leta, odkar je dovoljena zasebna pobuda.

Konec ugodnosti

Odslej bodo Američani še naprej služili denar z majicami in vso drugo kramo, na katero slikajo podobo Argentinca Ernesta Guevare. Pa celo za sliko niso nič plačali, se norčujejo v Havani. Kubanci pa bodo morali trdo delati, da se bodo postavili na noge. Zanje bo konec tudi posebnih ugodnosti, ki jim jih nudijo v ZDA, če že kako pridejo na sever.

Kubanci, ki kot internacionalisti delajo v Venezueli, zadnje tedne bežijo čez Ekvador in potem čez Srednjo Ameriko proti ameriški meji, da bi še ujeli zadnji vlak za vstop v ZDA pod dosedanjimi pogoji. V obljubljeni deželi jih namreč čakajo stanovanje, delo, šola angleščine in tudi socialno zavarovanje.

Odslej Kubanci ne bodo več izjeme, na Floridi najbrž ne bodo več zlahka zasedali vplivnih položajev, kaj šele postajali kandidati za ameriškega predsednika, kakor se dogaja zdaj, ko se za Belo hišo pri republikancih potegujeta kar dva Kubanca, Marco Rubio in Ted Cruz.

Kljub Obamovemu obisku pogajanja o časovno omejenem preživetju sedanje vladajoče elite še niso končana. Havana postavlja nekaj pogojev, najprej popolno odpravo blokade. Brez tega ne bo mogoč zagon, ki se že začenja z razkrojem dosedanjega socialističnega sistema.

Havanski režim se zavzema tudi za preživetje venezuelskega režima, ki je zadnja leta Kubancem zagotavljal gorivo in hrano. Ko je v Caracasu vladal Hugo Chávez, so ga držali nad vodo kubanski svetovalci, agenti, učitelji in zdravniki. Njegov naslednik Nicolás Maduro, ki je pritekel v Havano tik pred Obamo, je hitro zapravil vse, kar je zgradil populistični mogotec Chávez. Chávez pri izbiri Madura ni imel srečne roke. Sedanji predsednik predhodniku v ničemer ne seže do gležnjev, tudi Kubanci mu ne morejo pomagati.