Žurnalizem na Kitajskem: Ko iz lestenca pokuka anakonda

Azijska sila vse pogosteje zavrača podaljšanje novinarskih vizumov za vse več tujih dopisnikov, običajno brez pojasnila. Ta teden pa se je ostro odzvala na odločitev indijske vlade, da ne podaljša vizuma trem dopisnikom tiskovne agencije Xinhua iz New Delhija in Mumbaja.

Zavrnitev podaljšanja novinarskega vizuma je enako izgonu iz države. Čeprav se Kitajska pogosto tudi sama zateka k temu načinu posredne cenzure tujih medijev, je zaradi indijskega preklica vizuma za novinarje agencije Xinhua zagrozila z »resnimi posledicami«.

Pozornost tajne službe

Niti vlada v New Delhiju ni obrazložila svoje odločitve. Domnevamo lahko, da izhaja iz tega, da so kitajski dopisniki presegli meje novinarskega delovanja. Dva novinarja, ki prebivata v Mumbaju, sta lani brez uradnega dovoljenja obiskala tibetanska naselja v Karnataki. Že s tem sta vzbudila pozornost tajne službe. Nadalje lahko špekuliramo, da novinarja Xinhue, ki ima status ministrstva, nista zgolj zbirala informacij za objavo. V Karnataki namreč živi več tibetanskih disidentov. Takoj ko kitajski partijski vrh hoče storiti pomembne korake za eliminiranje funkcije dalajlame v sistemu lamaističnega klera, je za varnostne službe pomembno vedeti, kako dobro so organizirani tibetanski begunci in na kaj vse so pripravljeni.

Kitajska je »državnemu« pančenlami (ta okrasek nosi zato, ker mu je uradni Peking podelil ta naziv) dovolila, da v templju Tashi Lhunpo v prefekturi Shigatse vodi prastari obred obračanja kalačakre, ki ga na Tibetu niso izvajali, vse od kar je dalajlama pobegnil v Indijo. Dalajlama je ves ta čas opravljal obred obračanja »kolesa časa« v Daramsali.

Kitajski spor z Indijo zaradi novinarjev se ne dogaja po naključju ravno zdaj. V Pekingu zdaj ostro krčijo novinarsko svobodo, najbolj v zadnjih tridesetih letih. Xinhua v primeru poročanja ali komentiranja občutljivih vprašanj (na primer o razmerah v Južnokitajskem morju, razmerah v domačem gospodarstvu ali razpoloženju v Tibetu) zveni kot severnokorejska tiskovna agencija. Če Xinhua napiše, da so bili lamaistični verniki navdušeni nad tem, da je kalačakro prevzel pančenlama ali da je skoraj vse morje že od nekdaj kitajsko, potem postane to znotraj »ognjenega velikega zida« dejstvo. Zid pa bo postavljen še više, da ne bi čez njega prihajale nezaželene informacije.

Prepoved objavljanja

Pekinška Uprava za kibernetski prostor, ki regulira internet, je ta teden prepovedala internetnim družbam (npr. Sina, Tencent), da na svojih portalih ali družabnih omrežjih objavljajo novice. Še posebno ne smejo objavljati neavtorizirane, se pravi necenzurirane novice, ki izhajajo iz neodvisnih virov.

Na ta način se izvaja struktura informiranja, ki jo je postavil partijski in državni voditelj Xi Jinping, ko je pred štirimi meseci obiskal tiskovno agencijo Xinhua, partijski časnik Remin Ribao in Centralno televizijo (CCTV). Označil jih je za tri stebre propagande, na katerih stoji »svobodno novinarstvo« s kitajskimi značilnostmi.

Predpis, po katerem je internetnim podjetjem prepovedano najeti lastne novinarje in objavljati vesti iz lastnih virov, obstaja sicer že od leta 2005, a so ga redko izvajali. Kot se to dogaja z mnogimi drugimi stvarmi na Kitajskem, je predpis čakal kakor »anakonda v lestencu« (s to izjemno metaforo je sinolog Perry Link ponazoril odnos med kitajskim režimom in svobodo). Ko je kitajska internetna populacija presegla 700 milijonov uporabnikov, je zasikal s strupenim jezikom. Grožnja je resna že zato, ker lahko Uprava za kibernetski prostor blokira katerokoli problematično internetno stran. Prav to je storila s portaloma Sohu in NetEase, ker sta nepooblaščeno objavljala novice in fotografije.

Kitajski analitiki menijo, da so zaostrovanje cenzure izzvale poplave na severu Kitajske, ki so prejšnji teden odnesle nekaj sto življenj in povzročile za nekaj milijard ameriških dolarjev materialne škode. Internetni mediji so o tem poročali ter objavljali posnetke podrtih hiš, potopljenih ulic, trupel, ki so plavala v muljastih brzicah, in objokanih ljudi, ki so ostali brez vsega. Ko se je pokazalo, da so funkcionarji v kraju blizu glavnega mesta pokrajine Hebei precej odgovorni za slabo vzdrževanje jezov in še slabše naložbe v sistem za preprečevanje poplav, se je vladni organ za regulacijo interneta odločil, da je veliko bolje, da na televizijskih zaslonih in na prvih straneh časopisov pokažejo podobe vojakov Narodnoosvobodilne vojske, ki se junaško borijo z naraslo vodo, prenašajo otroke iz poplavljenih domov in z evakuacijo starejših žena tvegajo lastno življenje. Kitajski partijski vodje so prepričani, da to, kar ni v medijih, sploh ne obstaja.

Vojska cenzorjev

Vendar niti na Kitajskem že dolgo ni več tako. Čeprav Kitajci nikoli niso imeli popolne svobode govora in poročanja, jim razni načini preskakovanja »ognjenega zidu« omogočajo dostop do svetovnih medijev in necenzuriranih informacij. Azijska sila ima prav gotovo najštevilnejšo vojsko profesionalnih in amaterskih cenzorjev, ki spremljajo vse portale, bloge in forume. Vendar jim vedno manj uspeva preprečiti, da kitajska javnost izve zadeve, za katere vlada noče, da jih izve. Zato ni glede novih omejitev nihče optimističen. »Reka informacij je kakor poplava,« je pokomentiral Wen Tao, novinar portala Feniks, ki je prav tako blokiran. »Ali da jo pustite, da se nekje izlije, ali pa bo šla po svoje.«

Pod vladavino Xi Jinpinga se bodo najpomembnejše kitajske bitke bile prav na področju medijev. Kitajska se s sosednjimi državami ne bojuje za spornih otočke, še manj se ji gre za to, da se zaplete v oborožen spopad z ZDA zaradi prevlade na velikih morjih. Xinhua, Renmin Ribao in CCTV bodo tako defenzivne kakor tudi ofenzivne sile, katerih vrhovni poveljnik bo partija. Ali se bodo novinarji ukvarjali tudi z nenovinarskimi dejavnostmi, kot je sestava seznamov kitajskih oporečnikov v Indiji, lahko samo ugibamo. Eksperiment z neodvisnimi mediji je do preklica končan.