Kadrovanje po sistemu politične aristokracije

Ta študija od takrat le še pridobiva pomen, še zlasti ob vedno novih zapletih pri kadrovanju v državnih družbah, kot je zadnji s Slovenskim državnim holdingom (SDH). Z dr. Polono Domadenik smo se pogovarjali tudi o pečatu pretekle privatizacije in vladnih načrtih z državnim premoženjem.

Začniva z najbolj aktualno zadevo – imenovanjem nadzornikov SDH. Pred letom dni smo sprejeli zakon o SDH, ki je predvidel sistem, ki naj bi omogočil izbor nadzornikov SDH po strokovnih in ne političnih merilih. A potem ko je strokovna komisija pripravila svoj predlog, je bila z njim nezadovoljna celotna koalicija, ki je na koncu sklenila razpis ponoviti. Ali to kaže, da se naši politiki, čeprav obljubljajo drugače, enostavno niso pripravljeni odreči vplivu na imenovanje nadzornikov?

Mislim, da so želeli imenovati nadzornike, ki jih je predlagala komisija, ampak problem je bil, da se je enemu nadzorniku očital konflikt interesov, drugi je bil na dan razkritja imen nadzornikov drugič kazensko ovaden. Na neki način ni bilo druge možnosti kot razpis ponoviti.

Ampak minister ali vlada bi lahko te ljudi zamenjala s svojimi imeni.

Tako je. A minister je očitno prišel s seznamom, s katerim se vlada ni strinjala, in so se odločili postopek ponoviti. Ali je bilo na seznamu »premalo naših«, ne vem. Vendar moram opozoriti, da se v povezavi s kadrovanjem na pomembne strokovne funkcije pojavlja še večji problem. Zdi se mi, da smo prišli iz faze, ko smo vsi videli, kaj se dogaja, a smo to tolerirali, ker smo imeli razmeroma visoke stopnje rasti in nizko brezposelnost, v fazo, ko pri vsakem kandidatu iščemo napake in skrivne scenarije. Takoj ko pride v javnost seznam petih ljudi, se ti razgalijo do obisti – po forumih, v medijih ... In tako zdaj dobri kompetentni ljudje sploh nočejo kandidirati za take funkcije, ker enostavno ne zdržijo pritiska javnosti. Šli smo iz ene skrajnosti, ko smo tolerirali vse, v drugo in se obnašamo bolj papeško od papeža. Mislim, da bo strokovna komisija ob ponovljenem razpisu imela še težje delo.

Ali na novem razpisu po diskreditaciji, ki jo je doživela strokovna komisija in tudi nekateri nadzorniški kandidati, še lahko pričakujemo dober nabor kandidatov? Kdo s poštenimi nameni in ugledom se bo sploh hotel še spustiti v to zgodbo?

Bojim se, da ne, saj je to kritikanstvo preseglo vse meje. Ne govorimo več o etiki in kompetencah, ampak mešamo vse. Strokovne reference pri tem niso več pomembne. Poznam nekaj ljudi, ki so jih nagovarjali, naj kandidirajo za nadzornika SDH, a tega niso hoteli, ker se ne želijo izpostavljati javnemu linčanju. Nekateri kolegi so že predlagali, da bi naredili sistem loterije in da bi med polnoletnimi državljani izžrebali pet nadzornikov, saj se očitno vsi na vse spoznajo.

Zanimivo je, da se vsi ukvarjamo z nadzorniki, nihče pa ne izpostavlja ekonomsko-socialnega strokovnega odbora SDH, ki je sestavljen iz sedmih sindikalnih predstavnikov. Če pogledamo druge državne sklade, denimo največji državni sklad na svetu – na Norveškem, imajo posvetovalni organ, ki pomaga nadzornemu svetu sprejemati odločitve v interesu državljanov. Vendar v tem organu sedijo kompetentni ljudje, sive glave z izkušnjami in kompetencami. Pri nas pa očitno sindikati najbolje vedo, kako je treba upravljati državno premoženje. Spet smo iz neke dobre tuje prakse naredili spačka. Glede na vpliv, ki ga imajo sindikati, se bojim, da bo SDH moral delati po diktatu tega posvetovalnega organa.

Ta organ je bil oblikovan ob usklajevanju zakona s sindikati in je bil verjetno tudi nekakšen korektiv, ker v nadzornem svetu SDH ni predviden predstavnik delavcev.

SDH je sklad in ne podjetje. V tako pomembnem odboru bi potem morale biti različne interesne skupine, ne le sindikati.

To pravzaprav ni prvi poskus izločiti političen vpliv iz kadrovalnih postopkov za nadzornike v državnih družbah. Imeli smo Kas pa akreditacijske komisije, a povsod se je politika še naprej vmešavala v odločitve o tem, pri čemer se je izgovarjala na odgovornost, ki da jo nosi. Jo res? Navsezadnje je ena od vaših raziskav leta 2012 pokazala, da podjetja s politično »okuženimi« nadzorniki poslujejo slabše kot konkurenti.

Res je. Naša raziskava se sicer nanaša na obdobje od 2000 do 2010 in dejansko se lahko vidi, da je bila v podjetjih, ki so imela večji delež s politiko povezanih nadzornikov, produktivnost nižja kot v podobnih podjetjih v isti panogi. Politične stranke so vse od privatizacije podjetij v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kadrovale v nadzorne svete podjetij, kjer je bila država neposredni ali posredni lastnik podjetja. Politika bi se morala bolj odgovorno obnašati v primeru upravljanja državnih podjetij, vendar računa državljani nikoli nismo izstavili.

Zanimivo je, da se tako levi kot desni pri tem strinjajo, da so državna podjetja slabo upravljana.

Da. Ko pa se začnemo pogovarjati, kako se temu izogniti, ne pridemo dlje od raznih komisij, te pa potem odstopajo, ker se spet vmešava politika. Imamo dve možnosti: ta podjetja bolje upravljati in postaviti jasne kriterije uspešnosti – vendar potem morajo tisti, ki teh meril ne dosegajo, prevzeti odgovornost – ali pa da ta podjetja prodamo zasebnim lastnikom. Če jih ne znamo upravljati tako, da bi zagotavljali koristi družbi kot celoti in ne le parcialnim interesnim skupinam, potem je najbolje, da jih prodamo. Ocenili smo namreč, da je Slovenija s slabim upravljanjem v desetih letih izgubila 1,1 milijarde evrov. Tudi pri pregledu podatkov za leti 2011 in 2012 smo ugotavljali, da delež politično povezanih nadzornikov ni nič manjši. Zanimivo pa je, da se poleg energetike, kjer je bil delež politično »okuženih« nadzornikov visok vseh deset let, zdaj ta praksa seli na lokalno raven.

In nad njo je najbrž tudi veliko manj nadzora?

Tako je. Podjetja, gospodarske javne službe, ki delujejo v okviru oskrbe z vodo in ravnanja z odpadki, zelo pogosto nastavljajo nadzorne svete ali direktorje, ki imajo politične reference. Ugotovili smo, da v teh podjetjih na lokalni ravni politično povezani nadzorniki v povprečju predstavljajo kar tretjino vseh nadzornikov. Ko je določen gospod postal predsednik uprave Luke Koper, so vsi skočili v zrak, zdaj pa je šef komunalnega podjetja, in zdi se, da to nikogar več ne moti.

Pri tem ni problem politična povezanost, saj se vsakdo lahko politično udejstvuje. Problem nastane, kadar politične izkušnje in zasluge veljajo več kot strokovno znanje in izkušnje. Lahko bi rekli, da namesto meritokracije deluje sistem politične aristokracije. Tudi v drugih državah poznajo »prestope« iz politike v gospodarstvo, ko nekdanji ministri, na primer, postanejo svetovalci uprav in s svojimi kontakti podjetjem odpirajo nove trge. Ampak to podjetjem povečuje poslovno uspešnost, pri nas pa tega učinka ni.

Pri nas se v podjetja očitno kadruje po politični liniji iz drugih razlogov. Zato smo v našo raziskavo zajeli vse delniške družbe v Sloveniji. Če bi bili politično povezani nadzorniki enako sposobni kot politično nepovezani, ne bi bilo nobenega statistično značilnega učinka na produktivnost. V desetih letih je bilo v organih upravljanja v delniških družbah približno 3668 ljudi. Le četrtina jih je bila imenovanih dvakrat ali večkrat. Ko smo preverili politične povezave pri tistih, ki so bili imenovani dvakrat ali večkrat, jih je bilo 46 odstotkov politično povezanih. To so dejstva, ki jih težko zanikamo.

Slovenija je majhna država, in takoj ko se zbere na kupu nekaj ljudi, je iz tega mogoče sestaviti takšno ali drugačno mrežo. In pogosto si interesne skupine med sabo očitajo, da so del določenega omrežja. Se je v Sloveniji sploh mogoče izogniti vsaki povezanosti ali pa je bolj pomembno obvladovanje morebitnih konfliktov interesov?

Ne glede na to, da smo majhna država, je treba ravnati etično in strokovno znanje na lestvici postaviti pred vse druge kriterije. Mislim, da se moramo začeti zavedati odgovornosti. Nisem še slišala za primer, da bi država kot lastnica preverjala odgovornost svojih nadzornikov zaradi ravnanja, ki ni bilo v dobro družbe. Veseli pa me, da je pravosodje končno začelo delovati, kot je treba. Začeli so pri upravah nekaterih največjih podjetij in preiskovanju spornih lastniških konsolidacij. Upam pa, da se preiskave na tej točki ne bodo končale.

Zakon o SDH je ravno zato, da bi omejil možnost nepravilnosti in zlorab, postavil precej rigorozna pravila pri pogojih za nadzornike, pri odškodninski odgovornosti in razkrivanju premoženja. Hkrati imamo v državnih družbah plačne omejitve. Je takšna zakonska regulacija dobra ali le še dodatno oži nabor kompetentnih kandidatov za člane nadzornih svetov in uprav v državnih družbah?

Prav je, da je zakon o SDH postavil taka merila. Ne razumem, zakaj bi človek imel težave z razkritjem premoženja, če ga je pridobil zakonito. Drug problem pa so plačne omejitve, kjer smo preveč rigidni. Zakaj direktor, ki dela dobro, ne bi mogel imeti višje plače, vendar iz naslova variabilnega dela plače? Seveda mora to delovati v obe smeri, torej nižja plača za slabe rezultate. Dobre kadre je treba bolje nagraditi. V Sloveniji bo vedno obstajala neka meja, kaj je družbeno sprejemljivo, vendar imajo podobne razprave tudi v drugih državah. Direktor norveškega državnega sklada, ki upravlja za 818 milijard dolarjev naložb, prejeme na leto 500.000 evrov plače, prejemki predsednikov uprav podobnih zasebnih skladov v ZDA pa znašajo tudi nekaj desetkrat več.

Eno obdobje se je zdelo, da nas lahko rešijo kadri iz tujine, vendar izkušnje z njimi pri slabi banki so pokazale, da sicer res niso dovzetni za politične vplive, pa tudi to, da niso »suho zlato«. Je to razblinilo ta naša pričakovanja?

Mislim, da imamo v Sloveniji dovolj kompetentnih ljudi z visokimi etičnimi standardi. Lahko računamo tudi na tujce, vendar se moramo zavedati, da pri njih večjo vlogo igra plača. V primeru Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) imamo dva pogleda – eni pravijo, da to vodstvo dobro dela in da ga je za dobro delo treba nagraditi. Drugi menijo, da je problematičen sam koncept slabe banke in da bi jo morali bodisi ustanoviti prej bodisi pustiti te slabe terjatve na bankah.

V naši raziskavi smo zbirali tudi podatke o tujcih v nadzornih svetih in ugotovili, da večji delež tujih nadzornikov pozitivno vpliva na produktivnost. Ne takoj, ampak z nekim časovnim odlogom.

Iz predloga strategije upravljanja državnih naložb je mogoče ugotoviti, da ta ne bo prinesla kakšnega privatizacijskega pospeška, ampak da bo država prodala razmeroma malo deležev. Tudi vi se s kolegi v članku Skrivnost državne lastnine v Sloveniji zavzemate za previdnost pri nadaljevanju privatizacijskih procesov. Zakaj je to pomembno?

Imamo tri skupine podjetij, ki jih opredeljuje tudi ta strategija. Gre za podjetja, ki so posebnega družbenega pomena in so bodisi mrežna podjetja, ki imajo pomemben učinek prelivanja, bodisi monopolna podjetja. Pri teh podjetjih zasebne koristi niso enake družbenim. Portfeljske naložbe so predvidene za prodajo, merilo odločitve pa mora biti višina kupnine. Pri naravnem monopolu pa ni pomembna le kupnina, ampak vrednotenje družbene blaginje in stroškov. To se pri dosedanji prodaji podjetij s seznama petnajstih, ki jih je parlament že potrdil, ni ugotavljalo. Ta strategija je naredila določen konceptualni okvir, vendar jaz še vedno pogrešam konkretno klasifikacijo in razvrstitev državnih naložb na strateške, pomembne in portfeljske naložbe. Zakaj si je treba zdaj izmišljevati določene kriterije ter uteži za razvrščanje, ki spet odpirajo sivo polje lobiranja ... Moramo se bolj odpreti tujemu kapitalu, saj bo to Sloveniji in nam vsem prineslo rast in nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo, ki so osnova za višje plače in življenjski standard ljudi.

Torej bi se država po vašem mnenju iz dela svojih naložb morala umakniti?

To je nujno. Od teh 107 podjetij, kjer ima država še pomemben lastniški delež, je na prvi pogled vsaj tretjina takšnih, kjer se država mora umakniti iz lastništva. Zasebni lastniki bodo lahko prinesli znanje, kapital, naložbe ..., kar bo prek multiplikativnih učinkov dobro za celotno gospodarstvo in družbo. Nima smisla, da se država kot pijanec plota oklepa teh deležev. Bojim se, da so vsi zapleti okrog delovanja SDH usmerjeni v upočasnitev privatizacije.

Mnogi SDH razumejo ravno obratno.

Ključna naloga SDH kot državnega sklada mora biti maksimiranje koristi sedanjih in prihodnjih generacij. Zato se mi zdi pomembno, da se kot družba čim prej odločimo, katere so tiste portfeljske naložbe, ki jih je treba prodati. Nimam nič proti temu, da se določena podjetja ohranijo v državni lasti, vendar je te družbe treba zelo dobro nadzirati in jim postavljati jasne cilje. Če pogledamo energetiko, lahko ugotovimo, da naša energetska podjetja v povprečju dosegajo občutno nižjo donosnost kot energetska podjetja v tujini. Ravno nasprotniki privatizacije, ki so najbolj glasni, so v preteklosti imeli vpliv tako na oblikovanje institucionalnega okvirja in pogosto tudi sodelovali v neposrednem upravljanju podjetij v državni lasti.

Eno je slabo upravljanje, drugo pa je, kar se je zgodilo z drugim privatizacijskim valom, ko se je politika odločila, da bo igrala aktivno vlogo pri konsolidaciji lastništva. Zdaj kot družba plačujemo visoko ceno političnega kupčkanja iz tistega obdobja.

Ravno zaradi prejšnjih korakov lastninjenja in načina te koncentracije lastništva zdaj v Sloveniji poteka tretji val lastniškega prestrukturiranja. Svoje deleže prodajajo številne prezadolžene družbe, finančni holdingi pa tudi banke. Kupci so oziroma bodo, kot vidimo pri Radenski, Litostroju Power, Hotelih Bernardin, Pivovarni Laško, večinoma tujci. Tem procesom se najbrž ne bomo mogli izogniti?

Naš model privatizacije z notranjim lastništvom je razmeroma dobro deloval v primeru malih in srednjih podjetij. Problem so velike družbe, kjer so očitno v spregi s politiko uničili kar nekaj velikih sistemov, ki so imeli potencial, da postanejo slovenske multinacionalke. Zdaj pa so žal nekatere te družbe postale del portfelja DUTB.

Notranji odkupi in zadružno lastništvo se zdaj predlagajo kot alternativa privatizaciji. Je to lahko rešitev?

Lahko bi bila alternativa, če bi imeli domače finančne vire, a jih žal nimamo. Delavci so to že poskušali in naš privatizacijski model je to dopuščal. Marsikatero malo in srednje veliko podjetje so odkupili zaposleni in ta podjetja so danes uspešna. Poglejte samo primer Domela iz Železnikov. Pri večjih podjetjih je bila kupnina precej višja in ta podjetja so se močno zadolžila za odkup. Posledično jim je potem primanjkovalo virov za naložbe. Ta podjetja so zaspala v razvoju, saj so nekaj let odplačevala le posojila. Če bi takrat ta podjetja prodali transparentno, bi bil izkupiček veliko večji, slabih posojil pa občutno manj. In zagotovo bi bilo bolje tudi za zaposlene v teh podjetjih.

Kupci državnih družb so večinoma tujci, ker domačega kapitala ni. V omenjenem članku tudi ugotavljate, da bi morali zasledovati geografsko diverzifikacijo. Kako naj to dosežemo, ne da bi prodali tujcem?

To pomeni, da je smiselno pri prodajah poleg višine kupnine upoštevati tudi določeno geografsko diverzificiranost kupcev. Tujemu kapitalu se ne bomo mogli izogniti. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo znali pritegniti tiste, ki imajo dobre poslovne modele, ki bodo našim podjetjem odprli nove trge in zaposlovali naše ljudi v Sloveniji. Na tujce moramo gledati kot na priložnost, da bodo prinesli novo znanje, nove tehnologije, nove trge, višje prihodke in več delovnih mest. Imamo sposobne, pridne in kompetentne ljudi, ki želijo biti zaposleni, ne pa iti s trebuhom za kruhom v tujino. Vidimo veliko dobrih praks podjetij v tuji lasti – Danfoss, Lek ... Če katero od podjetij v tuji lasti zaradi poslovnega cikla odpusti nekaj ljudi, to predstavlja prvovrstno medijsko novico, v primeru novih zaposlitev in širjenja poslovanja v Sloveniji pa javnost s tem ni seznanjena.

Hkrati pa se nam dogaja investicijski obrat. Slovenija je v jugovzhodni Evropi veljala za razviti sever, ki je investiral in kupoval podjetja po državah nekdanje Jugoslavije. Zdaj se dogaja obratno: Droga Kolinska, Mercator in Hoteli Bernardin so pristali v hrvaški lasti, Fructal v srbski, kupci s tega območja se zanimajo tudi za druga naša podjetja. Zdi se, da smo kar nekoliko osupli, da se to dogaja.

Še posebej imamo zadržke do Hrvaške, ki je naša soseda. Droga Kolinska se mi zdi dober primer, vprašanje pa je, koliko časa bosta Mercator in Agrokor še v hrvaških rokah. Mislim, da je bilo pri prodaji Mercatorja preveč političnega vmešavanja, in kot sem že omenila, je to podjetje talec političnih kupčkanj izpred desetletja.

Ta prodaja je bila le izhod v sili.

Tako je. Banke so družbo morale prodati in mislim, da se bodo posledice te prodaje pokazale v daljšem obdobju. Kupec ima namreč vrsto kmetijsko-predelovalnih obratov, ki niso v Sloveniji, in po poslovni logiki je razumljivo, da bodo proizvodi teh obratov dobili pomembnejše mesto na policah svojega trgovca. Pri prodajah mrežnih podjetij moramo biti previdni, kaj bomo storili. Pri takšnih družbah ne smemo gledati le na maksimiranje kupnine, ampak tudi na družbeno korist.

Medtem ko se govori o prodajah državnih družb, hkrati potekajo tudi procesi nacionalizacije. Obseg državnega premoženja se je po vrednosti v zadnjih dveh letih močno povečal, saj država neposredno ali prek DUTB vstopa v podjetja. Se je delež gospodarstva v državni lasti še povečal?

To je zlasti učinek sanacije bank, ki jih je država nacionalizirala, in te banke nam precej zamegljujejo sliko. Tudi banke bo treba čim prej prodati. Ne vidim razloga, zakaj bi v državni lasti obdržali katero koli od bank. Sicer pa se pri podjetjih kaže, da je v obdobju med letoma 2004 in 2009 prišlo do odprodaje deležev Kada in Soda. Država se umika predvsem iz proizvodnih podjetij, kar je dobro. Prav tako se država v podjetja, ki so močno izvozno usmerjena, manj vmešava s političnim kadrovanjem. Očitno so bili toliko pametni, da se v ta motor gospodarstva niso pretirano vmešavali, pa tudi rente so bile nižje kot pri podjetjih, ki so delovala na pretežno domačem trgu. Še vedno pa me skrbi energetika, kjer se iščejo argumenti, zakaj se država iz najbolj donosnih družb ne bi umikala. V tej panogi je kar tretjina nadzornikov v povprečnem podjetju politično »omrežena«.

Država ne samo, da je bila le slab lastnik podjetij, marsikatero od teh družb je po ugotovitvah študije, ki smo jo naredili skupaj s kolegoma Prašnikarjem in Komanom, še dodatno financirala prek sistema subvencij. Pri tem subvencij niso prejemala podjetja, zato da bi bila boljša in bi povečevala svojo produktivnost, ampak so s subvencijami preprosto reševali podjetja v težavah. Tako se je agonija bolnikov, ki bi jih bilo treba sanirati, le še podaljševala. Tukaj gre spet za vprašanje upravljanja. V Palomi, ki je prej životarila, lahko vidimo, da družba po zamenjavi vodstva posluje uspešno.

Že prej ste omenili donosnost. Predlog strategije upravljanja predvideva tudi, da naj bi se donos državnih družb do leta 2016 podvojil, do leta 2020 pa celo potrojil. Se vam zdi to uresničljiv cilj?

Mislim, da se to da. Zelo sem vesela, da so postavili tako ambiciozne cilje, samo da ne bomo na koncu ugotovili, da je to še ena zgodba, kjer papir prenese vse. Vprašanje je namreč, kdo bo prevzel odgovornost, če to ne bo uresničeno. Pomemben korak je, da smo se sploh začeli pogovarjati o tem, da mora biti družba profitabilna in ustvarjati donos. Navsezadnje je dobro imeti nekaj od tega tudi v denarju. Iz tega se namreč financira tudi naša kolektivna potrošnja – zdravstvo, šolstvo itn. Bolj ko bodo državna podjetja dobičkonosna, več bo manevrskega prostora za znižanje davkov ali zvišanje socialnih transferjev. In če bodo državna podjetja bolj dobičkonosna, bodo lahko tudi plače zaposlenih v teh družbah višje.

Na splošno velja, da so naša podjetja prezadolžena, vendar vi v članku ugotavljate, da se je to razmerje med dolgom in bruto poslovnim viškom (EBITDA) znižalo. Ali to pomeni, da naše družbe niso več prezadolžene?

Veljko Bole v svoji študiji ugotavlja, da so naša podjetja po zadolženosti glede na EBITDA že pod povprečjem Evropske unije, saj to razmerje za mediano podjetje znaša 3,5. Še leta 2010 je bilo to razmerje 5,3. Naša podjetja so se po letu 2010 tako pospešeno razdolževala in očitno je propulzivnemu delu gospodarstva uspelo zmanjšati presežno odvisnost od bančnih virov financiranja. Podjetja potrebujejo bančna posojila, vendar se naša podjetja bolj obračajo na tuje banke ali pa akumulirajo denarni tok in odločitve o novih investicijah in povečanju plač prelagajo v prihodnost. Položaj v Sloveniji se izboljšuje, vprašanje pa je, kakšne posledice bo pustilo to breme odplačevanja dolgov in prelaganja investicijske dejavnosti na konkurenčnost družb v prihodnosti.