Tiskane izdaje
Podobno je bilo po vsej Evropi, a takšnega šoka, kot ga je bilo mogoče čutiti v Sloveniji in drugod po rasno homogeni nekdanji komunistični Evropi, ki jo z zamudo prežema stockholmski sindrom, ni bilo mogoče čutiti nikjer drugje.
Ko so pripadniki Slovenske vojske novembra na slovensko-hrvaški meji postavili bodečo žico, je od slovenskega vstopa v Evropsko unijo minilo skoraj desetletje.
Begunci in priseljenci so nam s prebijanjem fizičnih meja dali vedeti, da evropske meje nikoli niso padle. Nasprotno. Bolj ko se je Evropa odpirala navznoter, bolj je utrjevala svoje zunanje okope. Bolj ko je rasla trdnjava Evropa, ta velikanski, a skrajno občutljivi in vase zagledani slonokoščeni stolp, bolj agresivna in od svojih papirnatih idealov svobode oddaljena je bila bližnja prihodnost stare celine. Bližnja prihodnost, ki je leta 2015 postala – sedanjost.
Evropa se obdaja z zidovi
Predsednik madžarske vlade Viktor Orbán, populist, ki odkrito koketira s fašizmom, nas je moral opomniti, kako šibka in krhka je iluzija odprte Evropske unije. Julija je na svojo mejo s Srbijo in kmalu tudi s Hrvaško poslal vojake, policiste in zapornike, ki so 26 let po padcu berlinskega zidu na ravninski meji z nekdanjo Jugoslavijo »hitro in učinkovito« postavili kovinsko ograjo, berlinski zid 21. stoletja. Evropa je – navzven – delovala presenečeno. Skoraj zgroženo.
Skrajno nehumano in necivilizirano »branjenje evropskih meja pred vdori barbarov« nikakor ni lastno le Orbánu in Cerarju. Evropa se, kot rečeno, že vrsto let sistematično obdaja z zidovi, bodečimi žicami in stražnimi stolpi in tako spreminja v luksuzno taborišče za izbrance, ki so imeli srečo, da so se rodili v prostoru (in času), kjer njihovih domov ne bombardirajo vojaška letala, njihovih žena, hčera in sester ne posiljujejo dementni pripadniki skrajnih milic, v njihovih mestih pa je na voljo dovolj vode, hrane, odej in trdnih streh za veliko večino prebivalcev.
