Tiskane izdaje
Krvava državljanska vojna, ki že pet let pretresa Sirijo, je po podatkih Unicefa prizadela več kot 80 odstotkov sirskih otrok - približno 8,4 milijona mladih življenj. Kar 2,9 milijona otrok v Siriji in 800.000 v sosednjih državah, ki so mlajši od petih let, ne pozna drugačnega vsakdana. Približno 2,4 milijona sirskih otrok in mladostnikov živi v begunstvu. Vse to povzroča globoke travme, ki lahko pustijo sledi vse življenje.
Bernd Ruf, ravnatelj waldorfske šole v Karlsruheju in direktor organizacije Freunde Waldorf, kot metodo za odpravljanje travm pri otrocih zagovarja tako imenovano pedagogiko za nujne primere. Del njenih metod so pred leti pri odpravljanju posledic večjih prometnih nesreč, v katere so bili vpleteni otroci, uporabljali reševalci, z leti pa so pristop izpopolnili. »Leta 2006 sem bil med vojno v Libanonu, kamor sem moral pospremiti skupino otrok, ki so se vračali s svetovnega prvenstva v nogometu. Takrat sem prvič doživel resnično vojno in videl travmatizirane otroke v begunskem centru. Videl sem, kaj pomeni, če jim lahko pomagamo. Spoznal sem, da lahko otrokom pomagamo v zgodnjih fazah šoka in da jim lahko pri razvoju pomagamo z majhnimi koraki,« je povedal.
Metode pedagogike za nujne primere razvijajo in uporabljajo že od leta 2006, tako na njegovi šoli, kjer se trenutno izobražuje 160 beguncev z vsega sveta - približno četrtina dijakov -, kot drugod po svetu. Ruf je vodil ekipe za pomoč otrokom na številnih kriznih območjih, med drugim leta 2008 na Kitajskem, po katastrofalnem potresu v provinci Sečuan, leto pozneje v Indoneziji po potresu, ki je stresel Sumatro, v Gazi po izraelski operaciji Cast Lead, na Japonskem po potresu in cunamiju, ki sta marca 2011 opustošila vzhodni del države, in drugod.
Kaj pomeni biti otrok begunec? Kaj doživljajo ti otroci?
Razlikovati moramo med otroki in mladostniki, ki se podajo v beg v spremstvu, z družino ali starši, in tistimi, ki bežijo sami, brez spremstva. Ranljivejši med njimi so seveda tisti brez spremstva, zaradi česar so prikrajšani za socialno mrežo in zaščito. Otroci so na begu iz različnih razlogov: ker so tarča nasilja, ker so ogroženi, ker so lačni ... Bežijo tudi zato, ker se njihovi starši bojijo, da bi jih vpoklicali v paravojaške in vojaške enote, skratka, da bi otroci postali vojaki. Dekleta so na begu zaradi spolnih zlorab; otroci iz Iraka so na begu zaradi strahu pred zasužnjevanjem v IS ...
Njihov beg je sestavljen iz treh faz. Prva so dogodki v deželi, iz katere bežijo, odločitev za beg in priprave nanj. Vse to so razlogi, ki lahko privedejo do travme. Nato nastopi druga faza, katere del je vse, kar otroci doživijo na poti - strah, odvisnost od tihotapcev, korupcija in boj za vsakodnevno preživetje v tujem okolju. Veliko otrok je med begom spolno zlorabljenih ali se pustijo zlorabiti, da lahko preživijo. Potem nastopi tretja faza - prihod v želeno državo, s čimer se travmatizacija ne konča. Nadaljuje se z vsem, kar doživljajo otroci v begunskih centrih: nedostojne razmere, spolne zlorabe, nasilje ...
Omenili ste ločnico med otroki, ki potujejo s spremstvom, in tistimi brez spremstva. S čim se soočajo slednji?
Z vsem, kar sem naštel. Pri ukrepanju ne smemo delati razlik, metode so za vse enake, vendar se otroci, ki potujejo s spremstvom, lažje zoperstavijo travmi od tistih brez spremstva. Da se travma razvije v bolezen, namreč ni odvisno samo od travme, ampak na to vplivajo še drugi dejavniki. Eden od njih je človek sam, njegova starost, spol, kaj vse je že doživel in kako se je spopadel s temi dogodki. Otroci, ki imajo za seboj zdravo otroštvo, se s temi stvarmi lažje spoprimejo od otrok, ki imajo za seboj neki manko. Dobra vzgoja in izobraževanje lahko odločilno vplivata na to, kako se bomo z nečim spopadli. Pomembno vlogo ima tudi naše socialno okolje. Težave namreč lažje premagamo, če smo obkroženi z ljudmi, ki nam pomagajo, s prijatelji ali družino. Otroci, ki potujejo sami, so praviloma šibkejši od tistih, ki imajo spremljevalce, seveda pa je povsem drugače, če ravno družina pomeni grožnjo.
Begunska travma je posebna vrsta travme. Je zelo kompleksna, ponavljajoča se in sestavljena iz sekvenc, ki si sledijo druga za drugo in se s tem krepijo. A to še ne pomeni, da vsi travmatizirani otroci dejansko zbolijo. Travma je kot rana - duševna rana. Te se tako kot fizične rane celijo same od sebe, šele če se pojavijo zapleti ali vnetja, se lahko rana razvije v bolezen. Takrat osebna, notranja moč za celjenje ni več dovolj, ampak mora nekdo pristopiti in ponuditi pomoč.
Vojna, ki že pet let pretresa Sirijo, je prizadela več kot 80 odstotkov sirskih otrok. Foto: Daniel Mihailescu/AFP
Kako se travme pokažejo fizično, na primer v vedenju?
Travma ima štiri faze. Prva je šok, ki običajno traja nekaj sekund, sestavlja pa ga pospešeno bitje srca, široko odprte oči, tresenje, potenje, bledica ... Sledi faza, ki lahko traja nekaj tednov ali mesecev, in sicer posttravmatična reakcijska faza, v kateri se lahko pojavi vrsta simptomov, na primer težave s koncentracijo, spominom, podobe, ki se jih ne moremo znebiti, ali živi spomini, pri katerih se človeku zdi, da je znova sredi travmatičnega dogodka. Med simptome sodijo tudi fenomen zakrčenosti in motnje ritmov, na primer dihanja, spanja ali gibanja. Sledijo lahko tudi napadi panike, depresija, nenadzorovani izbruhi jeze, občutki sramu in občutki krivde.
V običajnih okoliščinah ti simptomi sčasoma popustijo oziroma izginejo in v takih primerih je travma ozdravljena, rane pa zaceljene. A pozneje se lahko simptomi ponovijo, težava pa nastopi tudi, če ne izzvenijo oziroma če se še okrepijo ali pojavijo dodatni simptomi. V tem primeru govorimo o tretji fazi, ki je že faza bolezni. Med najbolj znanimi oblikami te faze je posttravmatska stresna motnja. Vsak simptom iz druge faze lahko namreč privede do druge bolezni v tretji fazi: iz težav dihanja lahko na primer nastane astma. Nekdo, ki ne more zajeziti jeze, lahko postane napadalen.
Če se te bolezni stopnjujejo, lahko sledi četrta faza, to so osebnostne motnje kot posledica travmatičnega dogodka. V tej fazi se življenjska zgodba bolnika sesuje. Ljudje so povsem na tleh, ne sprejemajo omejitev, ne morejo nadzirati impulzov, izgubijo prijatelje, delo, pogosto postanejo odvisni od alkohola ali drog. Ti ljudje so pogosto nasilni, bodisi do drugih bodisi do sebe, pogosti so tudi primeri samomorov ali samomorilski napadi.
Če se te faze ne prekinejo, lahko iz žrtve nastane storilec. Ta storilec je obrnjen tako proti sebi kot proti drugim. Naša pedagogika za nujne primere si prizadeva prekiniti ta razvojni potek. A določiti, v kateri fazi je nekdo, ni enostavno, še posebej, če se te faze prepletajo, kot je pogosto pri beguncih.
Lahko pojasnite primer metode?
Pri otroku, ki je travmatiziran, so notranje strukture porušene, tako kot so v potresu porušene zgradbe. Otroci to notranjo razpadlost projicirajo navzven - zanje ni več pravil, vse uničujejo in delujejo asocialno. Zato moramo znova vzpostaviti notranji sistem, kar lahko dosežemo z metodami, ki jih pravzaprav pozna vsak.
Po travmi je na primer zelo dobro, da o tem spregovorimo, vendar 90 odstotkov prizadetih tega ne zmore, k temu jih tudi ne smemo prisiliti. To bi namreč vplivalo na nadaljnji razvoj bolezni. Pojavlja se torej vprašanje, kako kljub temu izraziti, kar smo doživeli, vendar ne z govorom, ampak nekako drugače. Pri tem pridejo v poštev vse umetniške metode: misli in čustva lahko na primer izrazimo z risanjem, slikanjem - otroci to počno sami po sebi -, gnetenjem, modeliranjem, petjem, glasbo, plesom ... Pomembno je tudi, da znova harmoniziramo vse motene ritme v telesu in strukturiramo dan. Nekateri travmatizirani otroci namreč zamenjajo dan in noč, saj nimajo več nobenega ritma, nobene strukture. Zelo pomembno je tudi vzpostavljanje ritualov - ponavljanje namreč ponuja varnost, zatočišče in daje novo orientacijo. Veliko vlogo ima gibanje, šport ali pa že samo sprehod. Pomemben je tudi jezik - ravno to je namreč blokirano -, ki ga spodbudimo s pripovedovanjem zgodb ali pravljic.
Znova moramo urediti tudi odnos do telesa, ki je s travmo pogosto prekinjen. Nekateri travmatizirani otroci na primer ne čutijo delov lastnega telesa. Pred kratkim sem srečal 16-letnika, ki je trdil, da od svojega telesa čuti samo še glavo. Vprašal sem ga, kako to misli, in pojasnil mi je, da na primer ne čuti udarca v ramo. Vsak dan se je moral pogledati v ogledalo, da se je zavedel, da ima še vedno telo. A z nekaterimi vajami, na primer masažo ali tako imenovanimi telesno-geografskimi vajami, znova vzpostavimo orientacijo do lastnega telesa. Uporabljamo lahko tudi doživljajsko pedagogiko ali cirkuško pedagogiko. Včasih je dobro tudi negovati religiozna prepričanja.
Kako je poskrbljeno za otroke v Nemčiji? Kakšen je postopek?
Otroke najprej namestijo v namestitvene centre oziroma zbirna mesta, kjer jih registrirajo, od tam jih namestijo v bivališča. Za otroke brez spremstva takoj prevzame odgovornost država. To pomeni, da se sploh ne znajdejo v zbirnih centrih, ampak jih takoj namestijo v stanovanjske skupnosti, kjer nad njimi bedi socialna služba. Dobijo tudi skrbnika, potem pa jih obravnavajo kot vsakega nemškega otroka brez staršev. S tega stališča so otroci brez spremstva na boljšem, saj so bolje oskrbovani, imajo boljše priložnosti za izobraževanje in medicinsko oskrbo od tistih, ki so s starši nameščeni v namestitvenih centrih.
Kakšen je na splošno odnos Nemcev do beguncev?
Na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Na eni strani smo bili priča brezmejni pomoči beguncem, kar je zasluga civilnih služb in prostovoljcev - če jih ne bi bilo, bi se državne institucije sesule -, na drugi strani smo bili priča velikemu strahu. Pegida in podobni pojavi so namreč posledica strahu, nepremišljenosti in neracionalnosti. A vse težave, ki sem jih opisal zgoraj, moramo poznati in poskušati razumeti, šele potem jih lahko obvladamo in rešimo. Zato je treba govoriti o njih. Ljudje morajo razumeti, kako delujejo travmatizirani ljudje in da jim je treba pomagati. Travmatizirani ljudje so namreč v krču, ki jim ne dovoli, da bi se razvijali ali učili. Zato se seveda ne morejo integrirati, ker ne morejo sprejemati ničesar novega. Po eni strani moramo posamezniku pomagati, da ne bo doživljal bolečine, hkrati pa s tem varujemo družbo, saj prekinemo proces, ki vodi od žrtve do storilca.
