Tiskane izdaje
Aman − Jutri bo v Londonu potekala globalna donatorska konferenca za Sirijo, na kateri bo mednarodna skupnost »zbirala« denar za 4,6 milijona sirskih beguncev in 13,5 milijona Sircev, ki so razseljeni znotraj svoje države. Velika pozornost bo menda namenjena tudi sosednjim državam, kjer vladajo zares kritične razmere.
V zadnjih mesecih je bila celotna pozornost medijev usmerjena na begunsko krizo v Evropi, a že samo govorjenje o »krizi« je, glede na razmere, ki vladajo v sirskih sosedah − patetično. V tem trenutku se, denimo, v celotni Evropski uniji nahaja približno toliko sirskih beguncev kot v širšem Istanbulu in manj kot v Libanonu, ki je imel pred začetkom vojne nekaj več kot štiri milijone prebivalcev, danes pa številka krepko presega pet milijonov. V politično, družbeno, ekonomsko in demografsko izjemno občutljivem Libanonu je trenutno okoli 1,25 milijona beguncev. Najmanj dvakrat več jih je v Turčiji, pritisk sirske vojne in njenih posledic pa je vse bolj izrazit tudi v Jordaniji. V hašemitski kraljevini je registriranih 630.000 beguncev, neuradno pa jih v državi z 9,5 milijona prebivalcev živi 1,3 milijona. Od tega skoraj 200.000 v begunskem taborišču Zatari, ki že dve leti spada med največja mesta v državi.
Jordanija je do zdaj tiho prenašala veliko breme − njena zgodovina je namreč zgodovina begunstva. Najprej so na jordansko ozemlje bežali Palestinci, nato Iračani, zdaj Sirci. In begunci so bili vedno dobrodošli. A ignoranca mednarodne skupnosti, dolgotrajnost vojne in že več let trajajoča gospodarska kriza so v Jordaniji dobrodošlico marsikje spremenile v sovražnost, obenem pa se je povečal pritisk tudi na oblasti. Zato ni čudno, da je kralj Abdulah dva dneva pred londonsko donatorsko konferenco mednarodno skupnost poklical na − finančno − pomoč.
Jordanski kralj je dejal, da se je njegova država zaradi stotisočih sirskih beguncev približala vrelišču, in dodal, da bo jez, s katerim je Aman do zdaj uspešno zadrževal izbruhov nemirov, prej ali slej popustil. »Prvič v zgodovini ne moremo narediti ničesar več,« je opozoril kralj Abdulah.
V Jordaniji je registriranih 630.000 beguncev, neuradno pa jih v državi živi 1,3 milijona. Foto: Muhammad Hamed/Reuters Pictures
Večina sirskih beguncev v Jordaniji živi zunaj uradnih begunskih taborišč. Mnogi živijo v katastrofalnih razmerah, zato so se nekateri izmed njih odločili oditi proti Evropi. Tudi zato, ker sirski begunci do zdaj tako rekoč niso mogli najti dela, saj jim je to država »gostiteljica« onemogočala. Tako z zakonodajo kot v dogovoru z delodajalci in policijo. Dela na črno je sicer veliko, a večinoma ga opravljajo otroci, najbolj poceni in ubogljiva delovna sila, s katero so delodajalci tako v Jordaniji kot v Libanonu in Turčiji močno znižali ceno dela in poskrbeli za izbruhe nezadovoljstva.
Uradno je delo tako uspelo najti le odstotku beguncev. Kralj Abdulah bo v Londonu bogate države poskušal prepričati, da Jordaniji namenijo dolgotrajno finančno pomoč (1,6 milijarde evrov), ki bo državi omogočila, da trg dela odpre tudi za begunce. Nekaj podobnega se je po veliki kravji kupčiji med Brusljem in Ankaro − EU je Ankari za »upravljanje z begunci« plačala tri milijarde evrov − zgodilo tudi v Turčiji.
Brezposelnost in izjemna revščina med begunci v Jordaniji sta epidemični, pritisk na socialne storitve, šole, zdravstvene institucije, javno infrastrukturo in seveda gospodarstvo kot tako ogromen. Kar četrtina jordanskega proračuna je namenjena beguncem, nezadovoljstvo v državi pa se stopnjuje. Največkrat močno spregledan razlog za izbruh arabske pomladi so posledice podnebnih sprememb − suša in močno povišane cene hrane. Poleg Sirije jo je najslabše odnesla ravno Jordanija, kjer vode najbolj zmanjkuje ravno ob puščavski meji s Sirijo, kjer je tudi največje število beguncev.
Teh bi bilo v Jordaniji še bistveno več, če bi bile meje s Sirijo tako odprte kot v prvih treh letih vojne. Jordanske oblasti so močno omejile možnost vstopa v državo, na vsaj treh lokacijah na sirskih strani meje pa več deset tisoč beguncev že nekaj tednov čaka, da bi jih Jordanci spustili na − varno.
