Tiskane izdaje
Ne le velika diplomatska ofenziva, tudi »verodostojne vojaške opcije« bodo potrebne, če hočemo ustaviti sirski konflikt, je v intervjuju za münchenski Merkur opozoril šef mednarodno uveljavljene münchenske varnostne konference in dolgoletni nemški diplomat Wolfgang Ischinger.
Bližnji vzhod je po Ischingerjevih ocenah tik pred »veliko eksplozijo«. Zahod je vse predolgo gledal vstran, zdaj pa bo v sirskem konfliktu prisiljen ukrepati, pravi dolgoletni nemški diplomat, ki ima očitno v mislih tudi vojaški poseg. Njegove besede, da bo »naša strategija v sirski krizi verodostojna, samo če bo ustrezno podprta s povsem konkretnimi vojaškimi opcijami«, namreč v prevodu iz diplomatskega jezika ne pomenijo nič drugega kot ultimat, ki ga bo Sirija morala izpolniti, sicer bo sledil vojaški napad.
Evropska unija bi morala biti v Siriji za začetek sposobna vzpostaviti vsaj zaščitene cone za civilno prebivalstvo, pravi Ischinger, če seveda želi resno razpravljati o ustavitvi vse bolj nevzdržnega begunskega vala. Z ZDA pa tudi z drugimi državami se bo zato nujno dogovoriti o morebitni uvedbi cone prepovedi poletov tako nad Sirijo kot nad njeno okolico. »Kdor se o tem ne upa pogovarjati, se ne sme čuditi, če bo v prihodnje na sto tisoče ali pa morda celo na milijone beguncev pristalo pri nas,« je bil jasen nemški diplomat. Kajti zaradi neukrepanja Zahoda razmere v Siriji postajajo vse bolj dramatične, konflikt pa je že »tik pred našimi vrati«. Evropa se bo zato morala lotiti problema.
Si kdo upa v Sirijo?
Razmere na Bližnjem vzhodu so po oceni mednarodnega varnostnega eksperta katastrofalne: »Celotna regija je tik pred veliko eksplozijo, nevarnost, da se bo vsa ta nestabilnost prelila čez rob, pa je izjemna.« To dokazujejo tudi vse glasnejša medsebojna obtoževanja Washingtona in Moskve, ki sirskemu konfliktu namenjata čedalje več pozornosti. Jasno je sicer, da begunski val, ki zaradi divjanja islamskih skrajnežev vse bolj ogroža predvsem Evropo, pri tem niti približno ni prva skrb ne ZDA in tudi ne Rusije. Nekdanji velesili se gresta svojo geopolitiko, ki jo na Bližnjem vzhodu vse bolj obremenjuje tudi njun »ukrajinski konflikt«. Toda posledice bo, podobno kot v ukrajinski krizi, spet plačala predvsem Evropa.
Zato bi bilo normalno, pravi Ischinger, če bi se Evropa nehala zgolj »braniti« vseh posledic in bi končno sprožila svojo »vseobsežno diplomatsko pobudo« za rešitev problema. Skrajni čas je za ukrepanje, pravi Ischinger.
Tu pa se seveda začne tisti del zgodbe, o katerem nemški diplomat v intervjuju za münchenski Merkur ni govoril veliko. Več imajo zadnje čase povedati Američani, ki vse glasneje obtožujejo ruskega predsednika Putina, da krepi rusko vojaško prisotnost v Siriji. Napetosti se s tem zaostrujejo, kajti Američani vse stavijo na koalicijo držav za letalske napade na položaje Islamske države, kar bi okrepilo tako imenovane »zmerne upornike« (kar koli že to pomeni) proti režimu Bašarja al Asada, Putinova Rusija pa jim »kontrira« tako, da vojaško vse bolj podpira Asada, ki da naj bi edini lahko ustavil vse bolj nevarno širjenje »islamskega kalifata« na ozemlju nekdanje Sirije in Iraka.
In Evropa? Če izvzamemo Britance in Francoze, ki se tako rekoč »solo« in brez pravega evropskega dogovora odpravljajo skupaj z Američani bombardirat položaje Islamske države, je spet ni nikjer. Pa čeprav sta obe najhujši krizi zadnjega časa, tako sirska oziroma begunska kot ukrajinska, ki s svojimi posledicami neusmiljeno cefrata predvsem Evropo, medsebojno povezani. Tako je vsaj mnenje večine mednarodnih ekspertov.
Prozorna Putinova igra
Ruski predsednik naj bi se namreč po mnenju poznavalcev z iskanjem »centralne vloge« pri reševanju sirske krize poskušal izvleči iz mednarodne izolacija zaradi Ukrajine. Konec meseca (28. septembra) namerava v svojem govoru pred generalno skupščino ZN menda pozvati celo k ustanovitvi globalne koalicije za boj proti terorizmu, ki bi vključevala tudi ameriško koalicijo proti »Islamski državi«. Nobenega dvoma ni, pravijo opazovalci, da se Putin želi s tem vrniti na svetovni oder, podpreti Asadov režim, ki je po več kot štirih letih vojne pred razsulom, in ohraniti za Rusijo strateško zelo pomembne položaje v Siriji. Toda − naj so Putinovi motivi še tako prozorni (orožje v Ukrajini že nekaj časa sumljivo molči), vsemu svetu, in ne le Evropi bi moralo biti jasno, da eksplozivnih razmer na Bližnjem vzhodu, ki jih poraja nastajanje Islamske države (begunci so samo ena izmed posledic), ni mogoče rešiti brez sodelovanja z Rusijo in tudi z Iranom.
Bolj ko se namreč na ozemlju Sirije in severnega Iraka širi Islamska država, ki je ameriški zračni napadi do zdaj niso bistveno okrnili, in dlje kot traja, večja je grožnja, da se bo ta »Prava nevarnost« današnjega sveta, kot pravi starosta izraelskega mirovniškega gibanja Uri Avneri (Delo, 15. 9. 2015), spremenila v katastrofo svetovnih razsežnosti, ob kateri nam bo nekoč še žal, ker je politiki (tako kot že večkrat v evropski zgodovini) niso znali pravočasno zaznati in dojeti.
Evropa, Rusija in Iran
Na tej točki se torej neminovno srečajo interesi Evrope, Amerike, Rusije in tudi vseh Siriji sosednjih držav, ki brez sodelovanja Moskve in Teherana, naj je to komu všeč ali ne, niso uresničljivi. Ključna figura za vse pa je do komolcev krvavi Asad, s katerim se bo kljub vsemu treba pogovarjati. Kajti Asad je še vedno manjše zlo, kot pravi Uri Avneri, od popolnega razpada vsakršnega državnega reda in grozljivih posledic, ki bi jih imel nastanek Islamske države.
Evropo, ki je s svojo kolonialno preteklostjo in z vojaškim sodelovanjem v Bushevih vojnah v marsičem pomagala zakuhati vso to zmedo, med zasedanjem generalne skupščine ZN torej čaka gora diplomatskega dela. Ne le zato, ker zdaj celo sama že nevarno žanje vse hujše neposredne posledice krize (begunci), ampak tudi zato, ker je diplomatsko edina sposobna moderirati med vsemi vpletenimi. Pri čemer pa bo seveda morala končno dojeti, kot pravi Ischinger, da mora biti pripravljena svoje interese in rešitve, kadar ne gre drugače, podkrepiti tudi »s povsem konkretnimi vojaškimi opcijami«.
