Bitka za Mosul: bližnjevzhodni dan D

Okoli Mosula, drugega največjega iraškega mesta, ki je od junija 2014 pod nadzorom samooklicane Islamske države, se s severa, juga, vzhoda in zahoda kopičijo mednarodne, regionalne in lokalne sile. Ofenziva, ki bo gotovo močno vplivala na prihodnost Bližnjega vzhoda, naj se bo začela najkasneje čez mesec dni.

Junija 2014 je konvoj terenskih vozil IS iz smeri sirske meje pripeljal v Mosul, ki naj bi ga trdno varovalo več divizij iraške vojske. A pripadniki skrajne sunitske milice, ki niti niso bili dobro oboroženi, so se v središče zgodovinskega mesta na severu Iraka dobesedno sprehodili. Vodilni častniki iraških sil so iz Mosula pobegnili že nekaj dni pred prihodom islamistov. Očitno je bilo, da so vedeli, kaj se pripravlja. V mestu so ostali le navadni vojaki – podobno se je leto dni kasneje zgodilo med prihodom IS v sirsko antično mesto Palmira. Številni vojaki so se preoblekli v civilna oblačila in se razkropili po severnem in srednjem Iraku, za njimi pa je v Mosulu ostala ogromna količina orožja – tudi tanki, topovi in celo helikopterji. In kar je pred začetkom velike ofenzive morda najbolj pomembno: lokalno, večinoma sunitsko prebivalstvo, travmatizirano zaradi dolgoletne vojne in frustrirano zaradi izključujoče šiitske vladavine, je prve enote IS pričakalo kot svoje zaveznike. Ne le zaradi tega, ker so iz mesta pregnali osovraženo in do obisti nekompetentno vladno vojsko, temveč zato, ker so njihov prihod podprli lokalni plemenski voditelji (šejki) ter zato, ker so drugi, operativni poveljniški krog IS (tako je še danes) tvorili sunitski častniki nekdanje vojske Sadama Huseina, ki jo je prvi začasni upravitelj Iraka Paul Bremmer pol leta po ameriški okupaciji jeseni 2003 razpustil. Islamska država je tako v sunitskem delu Iraka za razliko od sosednje Sirije, kjer je vloga IS popolnoma drugačna, dejansko postala – sunitska vojska.

Kopičenje sil

Trenutno je okoli Mosula zbranih že okoli 30.000 pripadnikov različnih vojska in milic, ki naj bi v naslednjih tednih, ko se jim bo pridružilo še okoli 10.000 borcev, začeli veliko vojaško operacijo – največjo po ameriško-koalicijski invaziji na Irak pred trinajstimi leti in pol. V operaciji proti IS – turški predsednik Tayyip Recep Erdoğan je pred dnevi dejal, da se bo ta začela 19. oktobra, a v to ne gre »avtomatično« verjeti – bodo sodelovali pripadniki mednarodne Koalicije voljnih 2.0 pod vodstvom Združenih držav. V mednarodni koaliciji bo s šestimi pripadniki Slovenske vojske, ki so pred mesecem dni kot inštruktorji kurdskih sil v severnem Iraku prispeli v Erbil, sodelovala tudi naša država. S severa se bodo proti Mosulu odpravili skupaj s pešmergami, vojsko iraškega Kurdistana, ki se jim je v zadnjih tednih pridružili več sto kurdskih borcev iz sosednjega Irana. Kot kaže, bo v ofenzivi s severne strani – skupaj z mednarodno koalicijo – sodelovala tudi Turčija, ki ima v severnem Iraku svoje vojaško oporišče in okoli tisoč vojakov. Motiv uradne Ankare tako kot med posredovanjem v severni Siriji ni le obračun z Islamsko državo, temveč preprečitev širjenja kurdskega vpliva. In to kljub temu, da je Turčija s kurdskimi regionalnimi oblasti v Iraku dejansko v odličnih odnosih, iraški Kurdistan pa je, v ekonomskem smislu, že skoraj manjša turška kolonija.

Z juga so proti Mosulu že pred tedni krenili pripadniki iraške vladne vojske, ki jih spremljajo iranske šiitske milice, iranska republikanska garda in vse več oboroženih in vojaško neizurjenih, predvsem šiitskih civilistov. Znotraj Iraka se ustvarja ozračje sektaškega spopada, zato so načrtovalci operacije že večkrat ponovili, da šiitske milice in kurdski borci po padcu Mosulu ne bodo smeli stopiti v središče mesta, ki je bilo med ameriško okupacijo eno izmed središč upora. V središče mesta bodo po trenutnih načrtih lahko vstopili le pripadniki iraških posebnih enot in lokalne sunitske milice. »Iraško vojno moramo postaviti v kontekst etničnih, verskih in političnih razlik. Če želimo doseči mir, moramo nasloviti temeljne vzroke problemov. Po osvoboditvi Mosula bodo ti priplavali na površje. Dogovor o prihodnosti bi bilo lažje doseči zdaj, ko vse vpletene strani potrebujemo druga drugo, kot pa potem,« je pred dnevi dejal vodja varnostnega sveta regionalnih kurdskih oblasti Masrur Barzani in odprl morda ključno vprašanje hitro bližajoče se ofenzive.

Kopica odprtih vprašanj

Operacija proti samooklicani Islamski državi v Mosulu bo bistveno težja, kot se morda zdi njenim načrtovalcem. Ključno vprašanje napada na IS nikakor ni vojaško ali logistično – Islamsko državo, ki ima po podatkih različnih varnostno-obveščevalnih služb največ 4000 izurjenih in dobro oboroženih borcev, je vojaško vsekakor mogoče poraziti in to bi bilo mogoče storiti že davno. Zdaj so se borci IS vkopali okoli mesta, ki je obkroženo s strelskimi jarki, v katere so po poročanju prič islamisti postavili cisterne polne nafte, s katerimi bi med napadom lahko okoli mesta ustvarili, dobesedno, ognjeni pekel. Kot rečeno: sama vojaška operacija ne bi smela biti problematična. Problem bo gotovo nastal dan po »bližnjevzhodnemu dnevu D«, ko se bodo odprla tudi števila, zdaj zaradi krepitve bojne morale bolj ali manj zadrževana vprašanja: Kdo bo vladal Mosulu? Ali se bo zaradi ofenzive zaostrila vojna med suniti in šiiti? Se bo konflikt v Iraku razširil? Bodo iraški Kurdi, katerih vojska bo imela v ofenzivi zelo pomembno vlogo – del »osvobojenega « mesta kot vojno plen zahtevala zase? Kaj bo storila Turčija? Kako bosta po krvavem fiasku v Siriji komunicirala Washington in Moskva? Ali se bo IS – v svojem slogu – »taktično« umaknila iz mesta in se osredotočila na samomorilske napade ter gverilske akcije? Kaj ponuditi iraškim sunitom, ki so po dolgih letih obvladovanje države leta 2003 končali na družbeni, politični in ekonomski margini? Kako se bosta obnašala Saudska Arabija in Iran, zaprisežena sovražnika in glavna zunanja igralca iraške drame?