Tiskane izdaje
Dvanajst dni pred referendumom o neodvisnosti iraškega Kurdistana (25. september) je med diplomati in poznavalci razmer na severu Iraka in v regiji še mogoče zaznati nekaj dvomov o tem, ali bodo Kurdske regionalne oblasti (KRG) pod vodstvom predsednika Masuda Barzanija referendum dejansko izpeljale.
Masud Barzani, »večni« predsednik iraškega Kurdistana, ki se mu je mandat iztekel že pred dvema letoma, ko se je še zadnjič sestal parlament v Erbilu, kljub silovitim pritiskom mednarodne skupnosti in vseh sosednjih držav vztraja, da referendum bo. Pa čeprav, kot je dejal, bo moral zaradi tega − »stradati«.
Neprimerni trenutek
Vsakomur, ki vsaj malo bolj intenzivno spremlja dogajanje na severu Iraka, je popolnoma jasno, da referendum še zdaleč ne bo le ljudsko glasovanje o morebitni neodvisnosti iraškega Kurdistana, saj se je Barzanijeva družina, ki vlada in deluje skoraj popolnoma monarhično, zanj odločila bolj ali manj samovoljno in v trenutku, ko je zaradi hude gospodarske krize, globoke korupcije, vseprisotnih nepotizma in klientelizma začela izgubljata podporo javnosti.
7. junija, ko je predsednik Masud Barazni napovedal izvedbo referenduma, se je zdelo, da je odprl vrata pogajanj in da je referendum premeteno »politično orodje«, s katerim se bo Kurdskim regionalnim oblastem in iraškemu Kurdistanu, ki sicer že štirinajst let deluje kot de facto neodvisna država, odprlo precej manevrskega in strateškega prostora. Toda razmere − in razmerja − v Iraku in tudi v regiji so se v zadnjih treh mesecih precej spremenile. Iraške oblasti v Bagdadu, ki ostro nasprotujejo kurdskemu referendumu in so že napovedale, da rezultatov plebiscita ne bodo priznale, so z vojaškima zmagama nad pripadniki samooklicane Islamske države v Mosulu in Tal Afarju močno okrepile svoje lokalne, regionalne in tudi globalne pozicije.
Mednarodna skupnost je, posledično, začela vse bolj glasno govoriti o nujnosti »iraške ozemeljske celovitosti«. Turčija in Iran, državi z močno kurdsko manjšino, sta v iraški Kurdistan poslali jasno sporočilo. Celo Združene države, ki so dolga leta najbolj tesne zaveznice iraških Kurdov, so javno apelirale k preložitvi referenduma, »saj je prioriteta boj proti Islamski državi«. V Erbilu so se začeli vrstiti diplomati, ki so poskušali Barzanija in njegove svetovalce prepričati, naj referendum vsaj preloži (za »nedoločen čas«), če ne celo odpove. Jasno podporo − ob ruski taktični »zadržanosti« − morebitni neodvisnosti iraškega Kurdistana sta do zdaj izrazila le Izrael in Južna Afrika.
Nasprotovanje mednarodne skupnosti
Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bodo z nasprotovanjem datumu referenduma, in ne referendumu samemu oglasile tudi opozicijske stranke, ki so z Barazanijevo »zamrznitvijo« parlamenta v Erbilu pred dvema letoma izgubile platformo svojega političnega delovanja. Še posebej to velja za Goran (Sprememba), drugo največjo stranko v Kurdistanu, in tudi za stranke, ki prihajajo iz Sulejmanije, ki so v »tradicionalnem« konfliktu z vladajočo Barzanijevo družino, kar je v devetdesetih − v povem drugačnih geopolitičnih in varnostnih okoliščinah − pripeljalo celo do kratkotrajne državljanske vojne, zaradi katere se je pokojnemu vladarju Iraka Sadamu Huseinu, avtorjem genocida nad kurdskim prebivalstvom (operacij Anfal, med katero je bilo ubitih 180.000 ljudi, op. p.), smejalo do ušes.
A med političnimi strankami v iraškem Kurdistanu ni niti ene, ki bi nasprotovala neodvisnosti. Ta nikoli ni bila vprašanje. Gre za neprimeren trenutek, pravijo predstavniki sredi avgusta ustanovljenega gibanja »Za zdaj – ne«, ki referendum vidijo kot Baraznijev poizkus odmikanja pozornosti in prelaganja odgovornosti. Trenutek res ni posrečen − toda mar ne bi bil neposrečen kadarkoli?
Kljub odsotnosti mednarodne podpore in notranjih trenjih kurdske oblasti manj kot dva tedna pred »zgodovinskim dnevom« vztrajajo pri izvedbi referenduma. Naši viri v Erbilu in Sulejmaniji drug za drugim zatrjujejo, da referendum bo in da so priprave v polnem teku. Pri registraciji volivcev in volivk je sicer ogromno težav, saj meje morebitne nove države še niso določene, referendum pa bo potekal tudi na »spornih« območjih. Denimo v Kirkuku, naftnemu raju in čustvenemu središču iraških Kurdov, kjer bi moral biti že pred leti izveden poseben referendum o končnem statusu mesta, ki si ga »delijo« Kurdi, sunitski Arabci in Turkmeni.
