Boj proti Islamski državi se seli v Libijo

Zahodne vlade v boju proti ­islamskim skrajnežem na ozemlju Libije čedalje bolj razmišljajo o uporabi vojaške sile. Prisotnost francoskih, ameriških in britanskih vojakov v državi medtem ostaja slabo ­varovana skrivnost.

Vojna proti Islamski državi (IS) ni več omejena samo na Sirijo in Irak, ampak poteka tudi na severu Afrike, konkretno v Libiji, kamor je več držav v zadnjem času napotilo manjše skupine posebnih enot. Njihovo število, vloga in morebitna vpletenost v oborožene spopade za zdaj ostajajo neznanka. Mnogi se sprašujejo, ali prisotnost tujih vojakov na libijskem ozemlju, kjer že poldrugo leto poteka državljanska vojna, ni le uvertura v večjo ­mednarodno operacijo.

Pet let po padcu Gadafijevega režima Libija po mnenju strokovnjakov namreč ostaja na vrhu seznama prizorišč prihodnjega velikega mednarodnega posredovanja. Država ostaja razdeljena na zahodni in vzhodni del, ki ju nadzorujejo različne politične skupine. Namen nove vojaške intervencije bi bil odpraviti posledice nekaterih napak, storjenih po letu 2011, predvsem pa odstraniti grožnjo islamskega ekstremizma.

Od 3000 do 5000 skrajnežev

Nevarnost njegovega širjenja v državi narašča, predvsem kot posledica dogajanja v Siriji in Iraku, kjer se pripadniki IS soočajo z vse večjim pritiskom mednarodne koalicije, katere letala vsak dan bombardirajo njihove položaje. Ozemlje pod nadzorom skrajne organizacije se po poročanju svetovnih medijev krči; iraška vojska je prejšnji mesec v obširni ofenzivi osvobodila mesto Ramadi in nadaljevala obleganje Faludže, ki je bila leta 2014 prvo iraško mesto, ki se je znašlo v rokah IS. Toda medtem ko grožnja IS na Bližnjem vzhodu nekoliko upada, na severu Afrike ostaja velika.

Vse več je skrbi, da bi lahko Islamska država prestavila svoj sedež v Libijo, od koder bi lahko pripravljala nove napade na cilje v Evropi in se širila južno, v osrčje afriške celine. Na libijskem ozemlju po nekaterih ocenah deluje od 3000 do 5000 islamskih skrajnežev. Ti so na začetku lanskega leta izkoristili razmere v državi, kjer se potegujeta za oblast dva različna tabora, in prevzeli nadzor nad znatnim delom redko poseljenega obalnega pasu med Tripolijem in Bengazijem. 200 kilometrov dolgo in 100 kilometrov široko ozemlje ob Sredozemskem morju so skrajneži razglasili za del »islamskega kalifata«.

Nobeni od strani, vpletenih v libijsko državljansko vojno, do zdaj ni uspelo resno ogroziti prevlade IS na tem območju. Okolica mesta Sirta, središča tako imenovanega kalifata, ostaja trdno zastražena. Tako bo po besedah Richarda Galustiana, v Libiji živečega analitika, tudi ostalo, če ne bo sodelovanja med Tobrukom, kjer ima sedež mednarodno priznana vlada, in Tripolijem, od koder islamisti nadzorujejo zahod države. Libijske vladne sile brez sodelovanja obeh rivalov najverjetneje ne bodo mogle izvesti učinkovite ofenzive proti pripadnikom IS in ogroziti njihovega obstoja.

Nasprotni strani sta s pomočjo OZN lani dosegli dogovor o oblikovanju vlade narodne enotnosti, ki pa nikoli ni zaživel. Čeprav ameriški državni sekretar John Kerry vztraja, da politični proces poteka po predvidenem načrtu, je malo upanja za vzpostavitev stabilne strukture oblasti v Libiji. To s povečevanjem vojaške navzočnosti v Libiji posredno priznava tudi Zahod.

Uspeh v Bengaziju

Vladne sile so prejšnji teden z artilerijo, zračnimi napadi in napadi z morja vkorakale v Bengazi, mesto na vzhodu države, ki je pred več kot letom padlo v roke islamskim skrajnežem, in zavzele nekatere ključne strateške položaje. Osvoboditev znatnih delov mesta je pomembna zmaga za libijsko vlado, hkrati pa po mnenju vojaških strategov kaže na čedalje večjo vlogo tujih vojakov v operacijah libijske vojske proti IS. O tem pričajo tudi nedavni zračni napadi ameriških letal na oporišča islamskih skrajnežev v mestu Sabrata zahodno od Tripolija, v katerih je umrlo 41 ljudi.

Tuje strokovnjake in opazovalce skrbi, da bi lahko večja mednarodna vojaška operacija v državi za številne njene prebivalce povečala privlačnost IS ter še zaostrila konflikt med zahodnim in vzhodnim delom. Richard Reeve, strokovnjak za varnostne študije pri britanskem možganskem trustu Oxford Research Group, je poudaril, da morebitna intervencija v Libiji poraja enake dileme kot vojna proti IS na območju Sirije: »Ne prinaša namreč odgovora na vprašanje, kdo bi prevzel nadzor in vladal nad na novo osvobojenim območjem.« Namesto tega se zavzema za vzpostavitev procesa konsolidacije, ki bi odražal trenutno fragmentiranost moči v državi. Vse druge alternative utegnejo na dolgi rok le še poslabšati položaj.