Tiskane izdaje
Oncupinar, turško-sirska meja – Turška vojska na severu Sirije nadaljuje z vojaško operacijo Ščit Evfrata. Neuradna prekinitev ognja med turškimi silami in pripadniki milice sirskih Kurdov YPG, ki jo je Ankara ostro zanikala, na terenu velja, toda krepijo se spopadi med Turčiji zvesto koalicijo sirskih sunitskih uporniških milic ter Kurdi.
Pred mejnim prehodom Oncupinar (arabsko: Bab al Salama) med Turčijo in Sirijo v bližini mesta Kilis je včeraj sredi dneva več sto turških tovornjakov čakalo na vstop v državo, kjer poteka najbolj srdita vojna našega časa. Tovornjaki so bili napolnjeni z vso mogočo robo, prevladovala pa je humanitarna pomoč, večinoma hrana. Vojske in policije ni bilo veliko. Ob begunskem taborišču, v katerem tik ob sirski meji živi okoli 20.000 ljudi, je nekaj ducatov Sircev in Sirk čakalo na vrnitev v opustošeno domovino. Nekateri so na neznosni suhi vročini čakali že več dni. Na njihovih usahlih in ožganih licih je pisalo, da ne bodo več dolgo zdržali.
»Pred enim tednom sem skupaj z ženo in hčerkama ilegalno prestopil mejo. Nujno sem moral v bolnišnico v Kilisu. Imam povsem uničeno črevesje in trebuh. Pred nekaj meseci so me zadeli ostanki granate. V Siriji so me nekako sestavili skupaj, a od tedaj mi črevesje ne deluje več. Vse me boli … Turki me niso spustili čez mejo, zato smo jo prestopili ilegalno. Veliko smo tvegali, a zdaj hočemo nazaj,« je povedal Iračan Sahi, ki že vrsto let živi v obmejnem mestu Azaz, za katerega so se v petih in pol letih sirske vojne spopadali praktično vsi akterji zdaj že dolgo globalnega konflikta. Azaz je trenutno v rokah Sirske svobodne vojske (FSA), ki s pomočjo Turčije nadzira ozemlje ob meji, na katerem se – na sirski strani – nahaja več deset tisoč beguncev, ki ne morejo ne naprej, ne nazaj.
Azaz je bil vrsto let »odskočna deska« za oskrbovanje vzhodnega, uporniškega dela Alepa, kamor je bilo pred vojno od tu mogoče priti v petinštiridesetih minutah. Ko so sirske vladne sile s pomočjo ruskih bombnikov, iranske republikanske garde in libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah prekinile oskrbovalno cesto imenovano »Costello«, se je 300.000 ljudi znašlo v ognjenem obroču. Toda različne uporniške milice so prvič v času sirske vojne stopile skupaj in, vsaj začasno, razbile blokado, tragedija v Alepu pa se nadaljuje. Vprašanje je, kako bo na razmere v največjem sirskem mestu vplival »fizičen« vstop Turčije v sirsko vojno. Danes namreč teče deseti dan operacije Ščit Evfrata, ki je že v nekaj dneh močno spremenila dinamiko (in zavezništva) najbolj krvave vojne našega časa.
Nezaupanje
»Veseli smo bili, ko je Turčija s pomočjo Sirske svobodne vojske osvobodila Jarablus. To je bilo pomembno sporočilo. Toda Turčija se je za vstop v Sirijo dogovorila tako z Rusijo, kot z Združenimi državami, ki sta našim ljudem prizadejala veliko trpljenja. Ne vem, kaj lahko pričakujemo. Bojim se, da je mednarodna skupnost že sprejela odločitev o usodi Sirije,« je v improvizirani čajnici tik ob sirski meji dejal 50-letni Ahmet iz Idliba, ki se je dve leti boril v vrstah Svobodne sirske vojske, v kateri so tudi vsi trije njegovi sinovi. Eden je bil pred letom dni huje ranjen, a se je kljub paralizirani roki hitro vrnil na frontno črto. »Po mojem mestu ves čas padajo ruske in režimske bombe. Nihče nas ne brani. Prepuščeni smo samim sebi. Tako je že od začetka vojna. Vsi, ki se borimo proti režimi Bašarja al Asada, veljamo za islamske skrajneže, jaz pa, kot vidite, niti molim ne, pa je čas molitve. Bašar zmaguje zato, ker svet tako hoče. Izdali so nas,« je med pitjem čaja bentil modrooki Ahmet, ki ga je zalival pot. »To najbolje dokazuje Daesh (arabski naziv za Islamsko državo, op.p.). Več let so počeli, kar so hoteli. Sodelovali so z vsemi in vsi so sodelovali z njimi. Od režima do Kurdov, od Američanov do Rusov. Že zdavnaj bi jih lahko uničili, pa so jih potrebovali. Tudi Turčija, ki jih je pregnala iz Jarablusa, se proti Daeshu ne bori tako, kot bi se lahko. Bojim se, da bomo tu, blizu Azaza, kmalu priča novi veliki fronti. Med FSA in YPG,« je s svojo analizo nadaljeval Ahmet. Vstal je in razširil roke. »Poglejte, tole je sirska vojna v malem. Območje za mejo nadzorujejo sirski uporniki. Vzhodno od Azaz vse do Jarablusa je – več kot 70 kilometrov – območje pod nadzorom Islamske države. Tu, zahodno, pred našimi očmi, na griču lahko vidite kurdsko zastavo. Povsod vmes pa so ujeti begunci. Še veliko krvi bo preteklo,« je nadaljeval možakar iz Idliba.
Strah pred novim velikim konfliktom
Po začetku turške vojaške operacije v Siriji je iz obmejnega območja, ki je pod nadzorom samooklicane Islamske države, na Kilis in okolico padlo več raket in granat. Celotno obmejno območje, ki je, roko na srce, v času vojne doživelo gospodarski razcvet in postalo tihotapski raj tako za orožje kot za »uvožene« borce svete vojne, je danes frontna črta. Veliko ljudi se je izselilo bolj v notranjost, številne njive in polja so zapuščena, na meji pa je – ne še povsod – zrasel betonski zid, s katerim poskuša Turčija v sklopu dogovora z Evropsko unijo zaustaviti begunce. Ankara – šest milijard evrov je lep znesek – to počne uspešno, za mejo pa je v neznosnih razmerah ujetih okoli 140.000 ljudi, ki jih različne milice uporabljajo za živi ščit. Toda Islamska država še vedno obvladuje vsaj 70 kilometrov območja ob turški meji, kamor so bili v svojem že več kot letno dni trajajočem vojaškem pohodu namenjeni pripadniki milice sirskih Kurdov YPG, z naskokom najbolj organizirane in učinkovite etnične (para)vojske v Siriji. Turška operacija želi kurdsko združevanje treh provinc v avtonomno območje Rojava zaustaviti in Kurde prisiliti v umik na zahodni breg reke Evfrat. To se zaenkrat še ni zgodilo, napetosti pa se stopnjujejo. Prav vsi naši sirski in turški sogovorniki, ki živijo v obmejnem območju se bojijo izbruha novega velikega konflikta, katerega posledica bi čutila celotna regija.
