Tiskane izdaje
Kirkuk - Etnično mešano in varnostno skrajno vnetljivo mesto ne severu Iraka bo v naslednjih dneh najbolj ranljivo v zadnjih letih. Ponedeljkov referendum o neodvisnosti iraškega Kurdistana bo namreč potekal tudi v mestu, ki dobesedno leži na velikanskih naftnih poljih, za katere se - v imenu narodov, ideologij, religij in »zgodovinskih pravic« - skupaj s številnimi tujimi silami spopadajo Kurdi, Arabci in Turkmeni.
Na severnem vhodu v Kirkuk so trije delavci včeraj zjutraj s krpami čistili povsem nov, gromozanski in presunljivo grd kip kurdskega bojevnika pešmerge, »tistega, ki zre smrti v oči«. Vse naokoli so med številnimi drugimi spomeniki, ki poskušajo napisati »kurdsko zgodovino« Kirkuka, ležali velikanski kupi smeti, večinoma polni plastike, ki jo je zmehčala neznosna vročina. Mehko je smrdelo po nafti. Nekaj sto metrov stran so se razprostirala ena največjih in najbolj bogatih naftnih polj na svetu. Ogenj je bruhal v zrak. Vrtine so delale s polno paro. Vse skupaj je delovalo kot vrhunska umetniška instalacija in hkrati poglobljena politična analiza. Simbolika je le redko tako neposredna.
Naftna polja v bližini Kirkuka. Foto: Boštjan Videmšek
Mitologija v živo
»Saj je vseeno, če je tako umazano, važno je, da imamo nafto,« se je objestno zarežal moj prevajalec, neomajni podpornik neodvisnosti iraškega Kurdistana. A bolj ko sva se približevala središču mesta, katerega prebivalci so po padcu režima Sadama Huseina najprej mislili, da bo naftno bogastvo poskrbelo za preobrazbo Kirkuka v novi Dubaj, a se ne bi mogli bolj motiti, bolj je sicer izjemno zgovorni mladenič molčal.
Središče mesta, ki izgleda skoraj povsem enako kot leta 2003, ko sem vanj prišel ravno na dan dokončnega vojaškega poraza iraških vladnih sil, je bilo skoraj prazno. Na običajno polnih in živahnih ulicah je bilo mogoče čutiti strah, tesnobo in obilo negotovosti. V dneh pred referendumom in med obračunom iraške vojske s samooklicano Islamsko državo v le nekaj kilometrov oddaljeni Havidži, so se mnogi prebivalci Kirkuka umaknili na varnejšo podežlje.
Tisti, ki so ostali v mestu, ves čas (razplet je odvisen predvsem od etnične pripadnosti) preigravajo možne poreferendumske scenarije. Od novega kroga državljanske vojne in invazije iraških sil in šiitskih milic do morebitnega turškega posredovanja in zrežiranih napadov IS. Skrajna sunitska milica je večkrat resno ogrozila Kirkuk, a so mesto v času popolnega razpada iraških sil uspeli obraniti Kurdi in ga - sicer (še) ne na uradnih zemljevidih - praktično v celoti pripojili Kurdistanu.
Iraške sile so v le nekaj kilometrov oddaljeni Havidži krneile v odločno ofenzivo proti Islamski državi. Foto:Ahmad al-Rubaye/AFP
»Volil bom. In volil bom za. A to ne pomeni, da nimam veliko dvomov. Referendum ni kurdski nacionalni projekt, kot bi moral biti. Je projekt družine Barzani in vladajoče stranke, ki si je prisvojila velik del Kurdistana. Tudi Kirkuk,« je v skromni in polprazni čajnici v središču mesta dejal 62-letni strojni inženir Omar Šadi. Rodil se je v Kirkuku, študiral v Bagdadu in vrsto let delal v Švici. Domov se je vrnil v najslabšem možnem času, na vrhuncu državljanske vojne, ki ji je sledil razcvet Islamske države. A ne obžaluje ničesar. To je njegovo mesto.
Katera pa je njegova domovina? »... Irak. A ne takšen, kot je danes. In ne tak, kot je bil pod Sadamom Huseinom. Irak, ki sem si ga zmeraj predstavljal, a ni nikoli obstajal. Svoboden, pravičen, miren, prijazen do vseh. Brez revščine. Irak, ki ga nikoli ne bo. Zato sem se odločil podpreti neodvisnost Kurdistana. Začeti moramo z ničle. Druge možnosti ni,« je nadaljeval sivolasi in urejeni gospod.
Bazar v starem mestnem jedru Kirkuka. Foto: Boštjan Videmšek
Okoliške zgradbe so bile dodobra prerešetane, tu je potekal zadnji večji spopadi med pešmergami in Islamsko državo, ki je konec oktobra lani z več strani napadla vsega, čisto vsega vajeno mesto. »Strah me je, da se prekletstvo nikoli ne bo končalo. Smo na zelo nevarni točki. Poglejte, mesto je prazno. Ljudje so prestrašeni. Kadar koli lahko poči. Preveč je dejavnikov tveganja, da bi lahko verjel v lepo prihodnost. In vse to zaradi nafte. To je naše prekletstvo. Zdaj pa smo postali še ovira iranski ekspanziji,« je dodal Omar Šadi, ki je bil še včeraj prepričan, da obstaja precejšnja možnost za prestavitev referenduma, saj »Barzani ne more sam proti celotnemu svetu«.
A podobe iz poldrugo uro oddaljenega Erbila, kjer je desettisoče ljudi že slavilo neodvisnost - proces osamosvajanja naj bi sicer trajal dve leti -, niso puščale veliko prostora za dvom(e). Kurdska nacionalna evforija je na vrhuncu.
Naftno prekletstvo
Po mestu so ves čas vozili pripadniki oboroženih sil Kurdskih regionalnih oblasti. Pešmerge, policisti, najeti zasebni varnostniki. Kljub temu, da so v Kirkuku navzoči tudi pripadniki iraške policije, je na vsakem koraku jasno, kdo ima tu glavno besedo.
Kurdska nacionalna evforija je na vrhuncu. Foto: Marwan Ibrahim/AFP
Pred petkovo opoldansko molitvijo je bilo malo bolj živo le na bazarju pod dotrajanim in v velikansko kurdistansko zastavo odetim mestnim obzidjem. V eni od mnogih trgovin z večinoma turško hrano - če bo Turčija po referendumu dejansko zaprla meje, bo Kurdistan odrezan od sveta - je triindvajsetletni študent veterine Jusuf Omar zadovoljno dejal, da posli zadnjih nekaj dni cvetijo. »Ljudje kupujejo zaloge. Pripravljajo se na morebitno blokado in tudi na možnost nove vojne. Izkušeni so. Vedo, kaj morajo narediti v kriznih situacijah,« je v smehu pravil krhki mladenič, ki bi bil nekoč rad zaposlen v kurdistanski veterinarski bolnišnici. Ta seveda (še) ne obstaja.
»Komaj čakam, da oddam svoj glas. To je naša, to je moja pravica. Ves svet je proti nam. Ne vem, zakaj. Nikoli nismo nikogar napadli. Vedno so drugi napadali nas. Je morda to naš greh?« (se) je vprašal Jusuf, ki trgovski prostor deli z arabskim in turkmenskim trgovcem. »Prijatelji smo. Med nami je vse jasno. A vsi nas želijo spreti. Bojim se, da nekdo v Iraku kuha novo vojno. A to nismo Kurdi.«
