»Bolj statična ko je fronta, bolj ogroženi so civilisti«

Pogovor z namestnico posebnega odposlanca Združenih narodov v Iraku o največji humanitarni operaciji v moderni zgodovini.

pon, 27.11.2017, 13:00

Bagdad − Lise Grande, namestnica posebnega odposlanca Združenih narodov v Iraku in glavna koordinatorica humanitarnih operacij v vojno opustošeni državi, v pogovoru ne uporablja diplomatskega leporečja in »oglaševalskih« fraz. Njen jezik − z vsebino vred − je neposreden, skoraj vojaški.

To je razumljivo − že dve leti je ameriška humanitarka glavna operativka največje humanitarne operacije v moderni zgodovini, v kateri je bilo med ofenzivo iraških sil in mednarodne koalicije samo iz Mosula evakuiranih več kot milijon civilistov.

V tem času je Lise Grande, s katero smo se pogovarjali v enem izmed strogo varovanih bagdadskih hotelov, namreč zares veliko časa preživela s poveljniki iraške vojske in mednarodne koalicije proti samooklicani Islamski državi. Zavzela je položaj odločevalke in usmerjevalke, kar je za visoke predstavnike Združenih narodov vse prej kot značilno. A dolga leta vojn in kriznih operacij so jo izklesale v operativko, ki se hitro − če je le mogoče − znebi mrtve teže.

»Po začetku ofenzive proti IS sta vzporedno potekala dva procesa: vojaška operacija in z njo osvobajanje ozemlja ter humanitarna katastrofa in vzporedno z njo velika humanitarna operacija. Ljudje so bili ves čas na begu. Ustvaril se je vakuum človekovih pravic. Dogajale so se vse mogoče strahote,« je pogovor v družbi vodilnih predstavnikov Evropske organizacije za civilno zaščito in humanitarno pomoč (ECHO), ki je v iraški humanitarni operaciji odigrala zelo pomembno vlogo, začela namestnica posebnega odposlanca Združenih narodov v Iraku.

Neposredno sodelovanje oboroženih sil in humanitarnih organizacij

»Po količini sovražnosti, stopnji uničenja in intenzivnosti trpljenja civilistov je misija Združenih narodov v Iraku − to velja za celotno humanitarno operacijo − ena najtežjih v zadnjih letih. Humanitarna kriza je poleg Jemna najhujša sploh. V treh letih je moralo s svojih domov 5,8 milijona ljudi. Večinoma se je to zgodilo zelo nasilno in hitro,« je nadaljevala Lise Grande in poudarila, da humanitarna operacija v Iraku ni temeljila na taboriščih.

V tem trenutku v taborišču za notranje razseljeno prebivalstvo živi le 700.000 od 3,2 milijona ljudi, ki se še vedno niso vrnili domov. Ljudje večinoma živijo pri sorodnikih, pri razširjenih družinah drugod po vsem Iraku, z naskokom največ pa jih živi na severu, na večinoma kurdskih območjih, kjer jim trenutne nestabilne razmere nikakor ne zagotavljajo varnosti. »Humanitarna kriza je novo dinamiko dobila po kurdskem referendumu, ko je z območij, kamor so prišle iraške sile, zbežalo 200.000 ljudi. Le 20.000 se jih je vrnilo domov,« je novo poglavje v iraški humanitarni krizi naslovila visoka predstavnica ZN, ki pravi, da so bili humanitarni delavci v Iraku − v nasprotju z drugimi vojnimi območji − vse od začetka ofenzive in obračuna z Islamsko državo na frontni črti.

»Sodelovali smo z iraškimi varnostnimi silami. Šli smo neposredno v poveljstvo − ni šlo drugače. Skupaj smo načrtovali evakuacije. To je bila edina možnost za reševanje življenj. To je bilo možno, ker je bila iraška vojska osvobodilna, ne pa predatorska vojska. Sproti so se učili, mi pa tudi. Faludža, kjer je IS civiliste uporabila za živi ščit, je bila resna lekcija. Za vse nas. Nam se je mešalo, predsednik vlade Haider al Abadi pa je ustavil operacijo − s tem je jasno pokazal, da je prioriteta zaščita življenj civilistov. Abadi se je odločal humanitarno. Humanitarna operacija v Moslu ni bila talka duhovniške sekte v humanitarni skupnosti, ki se drži načela nesodelovanja z vojaškimi enotami,« je v po dolgih letih dementnega nasilja skoraj surrealistično mirnem Bagdadu samozavestno − na robu ošabnosti − razlagala prva operativka humanitarnih akcij v Iraku.

Skupaj s svojimi sodelavci in poveljstvom mednarodne koalicije ji je uspelo prepričati iraško oblast, da šiitske milice z zloglasno Hašd al Šabi na čelu niso sodelovale v srcu spopadov na sunitskih območjih − to je bil pogoj za koalicijske letalske napade. A to nikakor ni (z)držalo povsod, o čemer smo se na frontnih črtah obračuna z Islamsko državo večkrat prepričali tudi sami. To je tudi eden od razlogov, zakaj se ljudje tako zelo počasi vračajo − ali pa sploh ne − na svoje domove. Oziroma na ostanke svojih domov. V porušeni in boleče prazni zahodni Mosul se je do zdaj vrnilo le približno 120.000 ljudi. Večina se ne more vrniti, mnogi se iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo, veliko pa se jih (upravičeno) boji maščevalnih pohodov iraških varnostnih sil in, predvsem, šiitskih milic.

 

Uničenje v zahodnem Mosulu. Foto: Peter Biro/GOPACOM/ECHO

Strah pred maščevalnimi pohodi in »povojnimi poboji«

»Dejstvo je, da je velika večina notranje razseljenih ljudi sunitov. Ne zaupajo vladi in varnostnim silam, še manj šiitskim milicam. Če se jih ne bo nagovorilo in če jim ne bomo primerno pomagali, bomo spet imeli velike težave. Rešitev mora biti politična. Izogniti se je treba novemu krogu državljanske vojne. Suniti so v podrejenem položaju že od leta 2003 – trikrat so se že uprli. Verjamemo v iraške nacionalne institucije, toda iraška vojska je šiitska vojska, o tem pač ni nobenega dvoma,« je Grandejeva nenavadno politična za visoko predstavnico Združenih narodov.

»Bolj statična ko je fronta, bolj ogroženi so civilisti. Bitka za Mosul je trajala dolgo. Nadzorovane evakuacije so bile nujne, ključne. Na dan smo iz zahodnega dela mesta evakuirali tudi več kot 10.000 ljudi. To je ogromno število in izjemno zapleten logističen proces. V humanitarni skupnosti smo bili pripravljeni, da bomo v taboriščih potrebovali prostor za 450.000 ljudi – to je bil najbolj pesimističen scenarij. Izkazalo se je, da smo morali samo v taborišča namestiti več kot 700.000 notranje razseljenih ljudi. Taborišča smo gradili sproti. Vsem ljudem, ki so zbežali, smo našli streho nad glavo,« je skupini evropskih novinarjev pripovedovala Lise Grande in dodala, da kaj takega seveda ne bi bilo mogoče brez primerne finančne podpore mednarodne skupnosti.

Humanitarni proračun za iraške operacije je 90-odstotno poln. Daleč najbolj od vseh trenutno delujočih velikih globalnih humanitarnih operacij. A ne gre pozabiti – 80 odstotkov proračuna humanitarne operacije še vedno »pokrivajo« iraške oblasti in lokalne verske organizacije. Kljub hudi finančni krizi in stalnemu stanju vojne. »Mosul je bila 'operacija za milijardo dolarjev'. Dobesedno. Po navadi za pomoč prosimo. Tokrat smo članicam koalicije ukazali, da morajo plačati. Rekli smo jim − plačajte, ste del konflikta! Razstreljujete državo! Poslušali so nas.«

Prijavi sovražni govor