Bombardiranje je preprečilo padec Kobanija – do kdaj?

V obleganem Kobaniju je ostalo vsaj še 2000 civilistov, okoli 10.000 jih je ujetih v obmejnem območju.

Objavljeno
16. oktober 2014 15.32
MIDEAST-CRISIS/TURKEY
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Koalicijski letalski napadi na pripadnike Islamske države v kurdskem mestecu Kobani na severovzhodu Sirije so začasno ustavili napredovanje skrajne sunitske milice, ki je bila prisiljena del svojih enot iz mest na turški meji celo umakniti. A kurdski branilci mesta (YPG) so kljub zračni pomoči še vedno v skoraj izgubljenem položaju.

Kljub temu da bitka za Kobani, ki poteka že skoraj mesec dni, v vojaškem smislu ni ena večjih bitk že tri leta in pol trajajoče sirske vojne, je njena simbolna in strateška vloga izjemna. In to za mnoge v sirsko in regionalno vojno, ki vse bolj dobiva tudi globalne obrise, vpletene igralce.

Morebitni padec Kobanija, h kateremu bi s svojo aktivno-pasivno vlogo veliko prispevala tudi Turčija, ki je zadnji dve leti dejansko delovala »v spregi« s skrajnimi sunitskimi borci, bi gotovo destabiliziral Turčijo. Ta hodi po robu živčnega in varnostnega zloma: uradna Ankara si tega preprosto ne sme privoščiti, a njena politika popolnega ignoriranja trpljenja kurdskega prebivalstva v Siriji je v zadnjih dveh tednih po Turčiji že udarila z učinkom bumeranga. Ne le zaradi srditih protestov. Padec Kobanija bi sicer dokončno onemogočil povezovanje kurdskih območij, a hkrati povezal območje pod nadzorom Islamske države v Siriji in Iraku ter ji omogočil dolgoživost. Vprašanje je, ali si Turčija, ki je IS »izkoristila« za svoje kratkoročne cilje, to dejansko želi, saj bi krepitev skrajnih sunitskih sil lahko kaj kmalu prestopila tudi (docela prepustne) turške meje in regijo dokončno in nepovratno pahnila čez rob velike, še zdaleč ne le sektaške vojne.

Tega se je v zadnjih dneh očitno zavedel tudi poveljniški del koalicije, ki je napredovanja skrajne sunitske milice po kurdskih avtonomnih območjih severovzhodne Sirije nekaj tednov dejansko le opazovala, potem pa − le nekaj ur pred padcem mesta − vendarle »krenila v akcijo«. Bombardiranje je del enot Islamske države, ki so se že približale središču Kobanija, kjer so pred dvema dnevoma potekali srditi gverilski spopadi, celo nagnalo iz mesta, kar so kurdski borci, ki jim ob že tako slabi oborožitvi še zmanjkuje streliva, izkoristili za utrditev svojih položajev v mestu in okolici. A v koalicijskih akcijah, ki dejansko bombardirajo otroke svoje zunanje in varnostne politike v regiji, je še vedno mogoče čutiti precej zadrege. Vsakomur, ki vsaj malo pozna razmere »na terenu«, je namreč že dlje časa jasno, da je Islamsko državo mogoče vojaško poraziti v nekaj dneh, a hkrati tudi, da si − razen šiitskih držav, Rusije in Kitajske, torej drugega pola (ne le) bližnjevzhodne vojne − tega ne želi nihče.

Medtem ko se po naših informacijah v diplomatskih krogih pospešeno pripravlja besedilo resolucije varnostnega sveta Združenih narodov, ki bi nad severovzhodno Sirijo in delom Iraka vzpostavilo območje prepovedi letenja in morda celo tako imenovano tamponsko območje, nikakor ne gre pozabiti na celostno tragedijo sirske vojne, v kateri na dan umre več sto ljudi, vzroki zanjo pa so − ob diktaturi posebnih učinkov in ideologije − že skoraj povsem pozabljeni.

Tako kot je bila v primeru Kobanija v imenu »geostartegije« pozabljena velika človeška tragedija kurdskega prebivalstva. Kljub temu da je približno 170.000 sirskih Kurdov pred napadi Islamske države prebegnilo v Turčijo, kjer bivajo v katastrofalnih razmerah, je v Kobaniju po naših podatkih trenutno še vedno najmanj dva tisoč civilistov – med njimi je veliko takih, ki iz mesta zaradi telesne nemoči preprosto niso mogli zbežati. Po besedah posebnega odposlanca ZN za Sirijo Staffana de Misture, ki je usodo Kobanija pred dnevi primerjal z usodo Srebrenice, je v obmejnem območju na sirski strani meje ujetih do 10.000 do 13.000 ljudi. »Veliko ljudi iz mesta ni zbežalo. Težko bi govoril o natančnih številkah. Pri tem je treba poudariti, da je med mestom in turško mejo ujetih več tisoč ljudi, ki čakajo na vstop v Turčijo. Nekatere družine, katerih sinovi in hčerke se borijo v vrstah YPG, so ostale na svojih domovih. Nekateri namenoma niso prečkali meje, ampak živijo zunaj in poskušajo skrbeti za svojo živino. Kljub temu da Islamska država nadzira četrtino Kobanija, se življenje v mestu ni povsem ustavilo,« je včeraj iz Kobanija sporočil Idris Nasan, ki na zdaj že skoraj v celoti zasedenem kurdskem avtonomnem območu Rojava opravlja vlogo namestnika zunanjega ministra in enega izmed tiskovnih predstavnikov YPG.