Tiskane izdaje
Ankara − Zdi se, da je širša mednarodna skupnost prvič po petih letih in pol vojne v Siriji blizu skupnega načrta za – vsaj začasno – zaustavitev najbolj krvavega konflikta našega časa. Medtem ko je sirska opozicija v Londonu predstavila svoj načrt politične tranzicije, ameriški in ruski diplomati govorijo že zelo podoben jezik.
Visoki pogajalski komite (HNC) sirske opozicije, katerega kredibilnost je omejena, saj med drugim ne zastopa Kurdov, hkrati pa so njegove povezave z neposrednimi akterji vojne precej šibke, je na sredinem srečanju zunanjih ministrov v Londonu predstavil svoj načrt politične tranzicije, ki je seveda uresničljiv le ob uveljavitvi premirja, do katerega pa bo še dolga pot.
Če bo 48-urna prekinitev ognja v Alepu, ki bi se po naših podatkih iz diplomatskih krogov lahko zgodila že v ponedeljek, vzdržala, bi se sovražnosti predvidoma za teden dni »zamrznile« po vsej državi, v kateri je v času vojne življenje izgubilo najmanj 300.000 ljudi, okoli enajst milijonov pa jih je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove.
Optimizem sirske opozicije
Opozicijski načrt predvideva šest mesecev trajajoče obdobje pogajanj, po katerem bi se v Siriji ustanovila »prehodna administracija«, v kateri bi bili navzoči predstavniki opozicije, sedanjih oblasti in civilne družbe. Po pretečenem pogajalskem obdobju bi moral predsednik Bašar al Asad zapustiti svojo funkcijo, državo pa bi – do predsedniških, parlamentarnih in lokalnih volitev – nato vodile prehodne oblasti.
Načrt sirske opozicije na prvo žogo zveni izjemno optimistično, celo iluzorno, toda nastal je v sodelovanju s širšo mednarodno skupnostjo, njegova usoda pa je v tem trenutku najbolj odvisna od dveh faktorjev: dokončnega dogovora med Združenimi državami in Rusijo, ki bo po naših podatkih sklenjen že ta teden, in dogajanja v Alepu, kjer se razmere iz ure v uro zaostrujejo. Po napadu s klorom v četrti Al Sukari v vzhodnem, obleganem delu največjega sirskega mesta, ki ga uradni Damask zanika, je sledilo še srdito režimsko in rusko bombardiranje. Po ponovni vzpostavitvi obroča okoli dela mesta, ki je od poletja 2012 pod nadzorom uporniških milic, vladne sile stopnjujejo napade, saj želijo še pred (pričakovano) razglasitvijo prekinitve ognja »zacementirati« svoje vojaške in, posledično, tudi pogajalske pozicije.
Evakuacija iz predmestja Damaska Muadamija. Foto: Omar Sanadiki/Reuters
Skupni ameriško-turški napad na Rako?
Medtem turška vojska na severu Sirije nadaljuje operacijo Ščit Evfrata. Ta postaja vse bolj ambiciozna. Celo tako ambiciozna, da je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan (na)povedal, da se je Turčija pripravljena priključiti Združenim državam – najverjetneje tudi s kopenskimi silami – v napadu na Rako, prestolnico samooklicanega kalifata.
Erdoğanovo napoved marša na prestolnico skrajne sunitske milice je sicer treba razumeti tudi kot javno pomiritev odnosov med Ankaro in Washingtonom, ki so se, potem ko so bili vodilni ameriški politiki v svojih prvih odzivih na spodleteli poizkus vojaškega državnega udara pred dvema mesecema precej »zadržani«, dodobra ohladili.
Pripadniki Sirske svobodne vojske (FSA) s pomočjo turških tankov in ameriške zračne podpore še naprej osvajajo ozemlje, ki ga je zadnji dve leti nadzorovala samooklicana Islamska država. Ta je v torkovem napadu na konvoj turških tankov v bližini obmejnega mesteca Al Rai ubila dva turška vojaka in jih več ranila. Turčiji zvesti sirski uporniki se približujejo mestu Al Bab, edinemu večjemu kraju v bližini turške meje, ki je še pod nadzorom IS, hkrati pa turške sile napadajo tudi cilje milice sirskih Kurdov YPG, ki so po dolgih mesecih vojaškega pohoda po severu Sirije in povezovanja kurdskih provinc v avtonomno območje Rojava ostali ujeti na »brisanem prostoru« in – potem ko so opravili umazano delo tako za Američane kot za Ruse, tudi brez zaveznikov in, kot kaže, tudi brez omembe vredne vloge pri načrtovanju in oblikovanju povojne Sirije.
Opustošenje v premestju Damaska Džobar. Foto: Bassam Khabieh/Reuters
Stoltenbergova zelena luč
To »med vrsticami« dokazuje tudi obisk generalnega sekretarja zveze Nato Jensa Stoltenberga v Ankari. Stoltenberg je Turčiji, ki premore drugo največjo vojsko v evro-atlantskem zavezništvu, prišel izrazit tako vojaško kot politično podporo (to velja tudi za operacijo Ščit Evfrata).
Naši tukajšnji viri trdijo, da bo generalni sekretar Nata med svojim dvodnevnim obiskom podprl tudi vzpostavitev območja prepovedi letenja nad severno Sirijo, kjer turška vojska sicer že oblikuje »tamponsko območje« in kamor so se že vrnili tudi prvi begunci. Stotine turških tovornjakov (tudi z gradbenim materialom), ki jih je mogoče opaziti na mejnih prehodih s Turčijo, napovedujejo gradnjo manjših satelitskih mest, kamor namerava uradna Ankara v prihodnjih tednih in mesecih preseliti več sto tisoč beguncev.
