Tiskane izdaje
Turška policija je po poročanju agencij ta konec tedna s solzivcem in posebnimi policijskimi enotami v Istanbulu nasilno razgnala prokurdske demonstrante, ki so protestirali zaradi tako rekoč vojnih razmer na jugovzhodu države. Predsednik države Recep Tayyip Erdoğan namreč v obračunavanju s Kurdi na pretežno kurdskih jugovzhodnih območjih države že dalj časa uporablja tudi vojsko, specialne vojaške enote in celo tanke in topništvo.
Na stotine protestnikov, ki so se v nedeljo zbrali na osrednjem istanbulskem trgu Taksim, so posebne policijske enote razgnale s solzivcem in vodnimi topovi, nato pa so jih po poročanju očividcev zasledovale daleč v stranske ulice. Podobni protesti, ki jih je policija prav tako zelo nasilno razgnala, so bili že v petek tudi v jugovzhodnem turškem mestu Diyarbakir, kjer se je zbralo več tisoč prokurdskih demonstrantov. Tudi ta upor je bil uperjen proti ostri ofenzivi turške policije in vojske, ki so jo Erdoğanove oblasti že sredi poletja začele proti tako imenovanim kurdskim upornikom v obmejnih mestih, kot sta Silopi in Cizre ob turško-sirsko-iraški tromeji, kjer je bilo po uradnih podatkih turških varnostnih sil v zadnjem času ubitih že več kot 110 pripadnikov kurdske delavske stranke PKK. Predsednik Erdoğan je namreč po novembrski volilni zmagi na ponovljenih parlamentarnih volitvah pripadnikom PKK napovedal boj do njihovega uničenja.
Na jugovzhodu države v bližini tromeje s Sirijo in Irakom tako že ves teden poteka prava ofenziva turških policijskih in vojaških sil proti kurdskim upornikom, v kateri po poročanju turških medijev sodeluje več kot 10.000 vojakov in policistov, ki uporabljajo tudi tanke in topove. V mestu Cizre tik ob sirski meji je po poročanju očividcev porušenih že več kot 300 hiš, prebivalstvo se množično izseljuje, v številnih ruševinah pa je ostalo veliko neeksplodiranih tankovskih granat.
Repriza nasilja iz devetdesetih let
Opazovalci poročajo o vsak dan več mrtvih, kajti konflikt med vse bolj neusmiljeno turško državo in kurdskimi uporniki, med katerimi je tudi vse več mladega kurdskega prekariata, že dobiva razsežnosti krvavih spopadov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih je država komaj ukrotila, saj je šlo tako rekoč za pravo državljansko vojno. Vse od konca julija, ko se je turški predsednik Erdoğan očitno odločil tudi s podžiganjem nacionalističnih čustev prepričljivo dobiti ponovljene parlamentarne volitve, je bilo v spopadih med turško policijo, vojsko in uporniki ubitih že več kot 200 pripadnikov turških varnostnih sil, na drugi strani pa je število mrtvih seveda še veliko večje.
V samo zadnjih treh dneh, ko so se začeli spopadi in protesti v Diyarbakirju, ki velja za kurdsko metropolo, in v takih obmejnih mestih, kot sta Cizre in Silopi, je bilo po poročanju turških medijev ubitih že najmanj 54 pripadnikov prepovedane kurdske delavske stranke PKK, boji pa potekajo že več mesecev. Turška vojska v teh spopadih za »dokončno uničenje PKK«, ki ga je napovedal predsednik Erdoğan, občasno obkoli in povsem zapre cele predele mest, nato pa jih, kot je v ponedeljek iz Istanbulu za FAZ poročal Rainer Hermann, z okoliških gričev obstreljuje s tanki in težkim topništvom. Turške varnostne sile v teh mestih pogosto izklopijo tudi preskrbo z vodo in elektriko, tako da prebivalci ne morejo uporabljati niti televizije, interneta in telefonov, večkrat pa ustavijo tudi preskrbo mest z nujnimi živili.
V mestih, kakršno je kurdska prestolnica Diyarbakir, zato ne nastajajo več le spopadi med varnostnimi silami in bojevniki kurdske PKK, ampak tudi med vse številčnejšimi skupinami oborožene kurdske mladine in prebivalstva. Zaradi nasilja turške vojske in policije namreč oživljajo številna stara sovraštva in zamere iz devetdesetih let, ko so številne kurdske družine v takratnih spopadih izgubile svoje očete, hiše in premoženje in bile pahnjene v revščino.
Med mladimi Kurdi, ki bi zdaj radi maščevali svoje očete, se je tako po pisanju FAZ pojavilo ilegalno gibanje Domoljubne revolucionarne mladine (YDG-H), ki je nekakšno podtalno krilo sicer legalne kurdske Demokratične mladine (DemGenc) in ki se vse ostreje spopada z napol legalnimi, v resnici pa tajnimi državnimi specialnimi enotami »Esedullah Timleri«. Te enote so Erdoğanove oblasti očitno »spustile z verige« in opravljajo podobno umazane naloge, kot so jih v devetdesetih letih opravljale enote, znane z imenom »Jitem«, katerih obstoj je turška država dolga leta zanikala. Po pisanju FAZ gre za izjemno brutalne tajne specialne enote, sestavljene iz najhujših kriminalcev in menda celo iz pripadnikov Islamske države, ki vdirajo v domove, uničujejo vse po vrsti, ustrahujejo in ubijajo.
Upor radikalne kurdske mladine
Odgovor na takšno divjanje je čedalje močnejši upor radikalne kurdske mladine, ki je po oceni opazovalcev tudi zaradi bližine sirske vojne in divjanja Islamske države (Kobani) danes veliko bolj radikalna, kot je bila v devetdesetih letih. Dodatno spodbudo je ta konflikt dobil po parlamentarnih volitvah 1. novembra, po katerih se kljub zmagi Erdoğanove stranke AKP razmere niso umirile, čeprav se je to pričakovalo. Predsednik države je ta teden celo ponovil, da bodo boji s kurdskimi uporniki trajali, dokler celotna regija ne bo očiščena teroristov.
Nasilje po oceni kurdskih intelektualcev v vsakem primeru koristi predvsem Erdoğanu. Najprej mu je zagotovilo želeni uspeh na ponovljenih volitvah, v naslednjem koraku pa naj bi mu omogočilo še spremembe ustave, s katerimi bi si zagotovil še več pooblastil.
Ministrski predsednik Ahmet Davutoğlu sedanje nasilje turške vojske in policije nad Kurdi opravičuje z razlagami, da si Turčija, ki je zaradi begunske krize obnovila pristopna pogajanja z EU in med drugim od Bruslja dobila tudi denar in vizumske olajšave, v spopadih prizadeva predvsem preprečiti, da bi za teroristično organizacijo razglašena PKK »ogenj spopadov« iz Sirije in Iraka prenesla tudi v Turčijo. Toda večina poznavalcev kurdskega konflikta skupaj s tistimi redkimi do turške vlade še kritičnimi mediji opozarja, da prava, tista resnično bojevita PKK v sedanjih spopadih s turškimi varnostnimi silami in vojsko sploh še ne sodeluje. Vodstvo PKK naj bi upor mladih turških Kurdov za zdaj podpiralo zgolj verbalno, dejansko pa se še vedno osredotoča predvsem na spopade na severu Iraka, kjer si poskušajo Kurdi zagotoviti čim bolj trdne temelje za nastanek svoje države. Kljub temu je po ocenah opazovalcev čedalje več napadov, ki so bili v zadnjih mesecih izvršeni na turške varnostne sile, že mogoče pripisati tudi PKK, kar ob vse bolj brutalnem ravnanju turške policije in vojske zanesljivo vodi v resen oborožen spopad.
