Faludža ponovno »osvobojena«, sledi spopad za Mosul?

Predsednik iraške vlade Haider al Abadi, ki je bil zaradi svojega nekompetentnega vodenja države še pred nekaj tedni tik pred padcem, je v nedeljo dopoldne v Faludži, prekletem mestu, zmagovalno dvignil roke v zrak in napovedal pohod na Mosul, drugo največje iraško mesto, ki je že dve leti v rokah Islamske države.

Poveljniki iraške vladne vojske so osvoboditev Faludže, kjer so v obdobju ameriške okupacije in posledične ter nikoli končane državljanske vojne potekale ene izmed najhujših in najbolj krutih bitk, sicer razglasili že pred enajstimi dnevi, a njihovo zmagoslavje je bilo – ne prvič – preuranjeno. Sledilo je še nekaj dni spopadov med iraškimi vladnimi silami ter pripadniki Islamske države. Ti so se iz mesta, ki so ga nadzorovali vse od januarja 2014, umikali postopoma, v dobrem mesecu, kolikor je trajala bitka, pa so menda imeli hude izgube.

Potem ko so iraške vladne sile, ki so se jim pridružili pripadniki različni šiitskih milic in iranske republikanske garde, s pomočjo ameriške zračne in logistične podpore zasedli še severozahodno četrt Al Džulan, je predsednik vlade Haider al Abadi lahko vstopil v opustošeno mesto, ki so ga v zadnjih trinajstih letih že dvakrat v celoti obnovili. Abadi, sicer eden najbolj osovraženih ljudi v Iraku, je svojim sodržavljanom sporočil, naj proslavijo osvoboditev Faludže, in dodal, da bo iraška zastava kmalu plapolala tudi v Mosulu, ki je za zdaj še trdno v rokah Islamske države. In gotovo bo še nekaj časa tako. Boj za milijonsko mesto, ki ga je iraška vojska pred dobrima dvema letoma skupaj z goro orožja dobesedno izročila v roke nekaj sto pripadnikov skrajne sunitske milice, bo dolgotrajen in − globalen.

Osvoboditev Faludže, ki so jo skrajneži uporabljali kot izhodišče za bombne napade na Bagadad in nasploh na iraške varnostne sile, ima veliko večji političen kot vojaško-strateški pomen. Boj za mesto je, denimo, trajal bistveno manj časa kot boj za Ramadi. Borci IS na frontnih črtah niso vztrajali do konca, v spopadih je bilo tudi veliko manj civilnih žrtev – tudi zato, ker je iz Faludže zbežala več kot polovica prebivalstva. Okoli 80.000 ljudi se je razkropilo po razžarjeni puščavi, večina je zatočišče našla v improviziranih begunskih taboriščih, kjer vladajo peklenske razmere. Med prečenjem reke Evfrat, koder je vodila pot v kratkotrajno svobodo, so utonili številni prebivalci mesta, v katerem so se v zadnjih trinajstih letih med seboj spopadle vse silnice modernega bližnjevzhodnega konflikta. Ljudje, ki so zbežali iz Faludže (številni so bili v beg prisiljeni že drugič ali celo tretjič), se po mnenju humanitarnih delavcev še dolgo ne bodo mogli vrniti domov. Ne le zaradi opustošenja. Največjo nevarnost predstavljajo mine in ostala cinično podstavljena eksplozivna sredstva.

Prihod iraške vladne vojske in njihovih zaveznikov je v Faludži, kjer vlada humanitarna katastrofa, pričakalo okoli 60.000 utrujenih in lačnih prebivalcev. »Ljudje so jedli le še gnile datlje in hrano za živali. Pili so nepitno vodo iz reke,« je iz Iraka sporočil Karl Schembri iz Norveškega begunskega sveta (Norwegian Refugee Council). Toda katastrofalne humanitarne razmere in podstavljene mine niso edina nevarnost, s katero se morajo po ponovni »osvoboditvi« soočati izmučeni prebivalci Faludže, iz katere žal že prihajajo (pričakovana) poročila o zunajsodnih maščevalnih pobojih sunitskih moških, ki naj bi jih na obrobju mesta izvajali pripadniki različnih šiitskih milic. Te so že dlje časa tako rekoč sestavni del iraške vladne vojske.