»Globalna grožnja« ali strateški mit?

Medtem ko v Parizu nastaja velikanska globalna koalicija za boj proti Islamski državi, in ko človek posluša izjava ameriških, britanskih in francoskih politikov o nujnosti vojaškega posega v Iraku, se zdi, da je sunitska milica postala največja pretnja svetovnemu miru. Neumnost bi bila težko hujša.

Koalicijo proti Islamski državi tvori že štirideset držav. Med njimi je večina vojaško najbolj močnih svetovnih sil in polovica arabskega sveta ter celo nekdanji šiitski odredi smrti iz Iraka. Islamska država, še pred meseci le ena izmed sunitskih milic, ki je s pomočjo svojih zunanjih »pokroviteljev« spretno in učinkovito izkoriščala kaos državljanske vojne v Siriji ter popolno brezvladje v velikem delu Iraka, je v očeh vodilnih svetovnih geostrategov na hitro postala vojaška velesila.

To niti približno ne drži. Kljub temu, da se je število borcev sunitske milice, ki se je po junijskem pohodu po severnem in osrednjem Iraku »okrepila« s pripadniki različnih sunitskih plemenskih milic in pripadnikov leta 2003 razpuščene stare iraške vojske, iz približno 10.000 v zadnjih mesecih naraslo na okoli 30.000, je Islamska država (zaenkrat) še vedno le upoštevanja vredna gverilska sila, ki je odlično izkoristila regionalne in globalne okoliščine in s pomočjo svojih očetov – in bodočih krvnikov – zasedla več ozemlja in naravnih virov (voda in nafta) kot katera koli druga paravojaška organizacija v moderni svetovni zgodovini. Nikakor pa IS ni kakršna koli vojaška sila.

Mednarodna ekipa izkušenih mednarodnih sunitskih skrajnežev in plačancev, ki se jim zaradi njihove uspešnosti in vrhunskega marketinga iz dneva v dan priključuje vse več modernih borcev svete vojne, v vsej svoji nekajletni zgodovini namreč ni bila ene same velike bitke. Vse do izbruha sirske državljanske vojne je tedaj še kot iraška podružnica Al Kaide delovala kot klasična uporniška sila, ki je podstavljala obcestne bombe, iz zased napadala ameriške in iraške vojake ter na mestne trge in pred šiitske verske objekte pošiljala večkrat še mladoletne samomorilske napadalce. Ko so v prvih mesecih državljanske vojne v Siriji v tedaj še Islamsko državo Iraka in Levanta iz Saudske Arabije in Katarja, dveh glavnih »donatorjev« in proizvajalcev islamskih skrajnežev v regiji, ki sta se, ironično, z velikim veseljem priključila koaliciji proti izvajalcem njihove zunanje politike na Bližnjem vzhodu, začeli pritekati milijoni dolarjev in tone (večinoma lahkega) orožja, je Islamska država začela rasti. Zaradi svojega racionalnega delovanja in logističnih prednosti so sunitski skrajneži prvič začeli delovati kot vojska in v severni Siriji obvladovati – za dlje časa – soliden del ozemlja. A zato jim ni bilo potrebno biti velikih bitk: preostale uporniške skupine so se jim bolj ali manj podredile, njihovo delovanje pa je ustrezalo tudi režimu predsednika Bašarja al Asada, ki je Islamsko državo izkoristil za alibi brutalnega obračunavanja z nasprotniki svoje vojaške oligarhije.

Islamska država je rasla. Ko je okoli 3000 sunitskih skrajnežev junija prestopilo padlo mejo z Irakom, se jim (zopet) nihče ni zoperstavil. Oboroženi le z lahkim orožjem so se v Mosul, drugo največje iraško mesto, pripeljali s civilnimi in ne vojaškimi avtomobili. Tam jih je pričakalo orožje nekaj divizij iraške vojske, ki so se pred prihodom islamistom preprosto umaknile in za seboj pustile oklepnike, tanke, helikopterje in ogromno količino lahkega orožja. Islamska država, ki v »osvajanju« Iraka praktično ni imela izgub, saj se ni sploh ni imela s kom bojevati, se je močno okrepila. Sledila je razglasitev kalifata med Alepom in Tikritom. A tudi močno okrepljena Islamska država ni bila – in ni – sposobna resne vojaške operacije, ko na drugi strani stoji soliden nasprotnik. To so pokazali spopadi s Kurdi in zaporedni porazi z iraško vojsko in šiitskimi milicami, ki so jim na pomoč priskočili ameriški bombniki. Ti so – v očitni zadregi – skrajneže do zdaj bombardirali zelo omejeno. Težko je »razbijati« orožje in uničevati sadove lastne zunanje politike.