Iranska vrnitev na mednarodno prizorišče

Generalni sekretar dunajske Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) Jukija Amano je v soboto pozno zvečer sporočil, da je Teheran v celoti izpolni vse svoje obveznosti iz julija lani sprejetega jedrskega sporazuma s šesterico zahodnih sil.

Evropska zunanja ministrica Federica Mogherini in iranski zunanji minister Džavad Zarif sta takoj zatem v angleščini in farsiju prebrala izjavo, da so z izpolnitvijo obveznosti ukinjene vse z jedrskim sporazumom povezane sankcije, takoj za njima pa je z besedami, da je s tem dosežen »nov mejnik«, sporazum potrdil tudi ameriški zunanji minister John Kerry. Sporočilo dunajske jedrske agencije o iranski izpolnitvi vseh obveznosti je skupaj z izjavami takoj romalo na varnostni svet ZN, kar pomeni, da so s tem avtomatično prenehale tudi sankcije Združenih narodov. Iran je od lanskega julija, ko je bil dosežen dunajski dogovor, neverjetno pohitel z izpolnjevanjem vseh pogojev, ki mu jih je za ukinitev sankcij postavila mednarodna skupnost. Med drugim so v Teheranu do roka onesposobili kar dve tretjini jedrskih centrifug za bogatenje urana in jih dali pod strog nadzor dunajske agencije za jedrsko energijo. V Rusijo so z ladjo prepeljali približno 12 ton že obogatenega urana, tako da bodo zdaj od tam dobivali ustrezno predelane gorivne palice za svoje civilne jedrske elektrarne, z betonom pa so zalili tudi jedrsko posodo reaktorja na težko vodo v Araku.

Iran je s tem, kot je poudaril ameriški zunanji minister Kerry, odpravil vse tri možnosti, ki bi mu omogočale izdelavo jedrske bombe. Odrekel se je plemenitenju urana, zaprl si je pot do plutonija, vse svoje jedrske objekte pa je v skladu z zahtevami mednarodne skupnosti dal tudi pod ustrezen nadzor dunajske jedrske agencije. Če je bil Teheran pred tem, kot so ugibali nekateri, od morebitne izdelave jedrske bombe oddaljen le nekaj mesecev, bi po novem za obnovitev svojih jedrskih zmogljivosti v najboljšem primeru potreboval najmanj leto ali dve, kar pa bi mednarodni skupnosti omogočilo pravočasno ukrepanje.

Izjava ameriškega zunanjega ministra je bila seveda namenjena vsem tistim najostrejšim kritikom v Washingtonu in Jeruzalemu, ki so ves čas vztrajali pri sankcijah in ki niti po iranski dosledni izpolnitvi vseh zahtev mednarodne skupnosti še vedno ne verjamejo teheranskemu verskemu režimu, kaj šele da bi mu zaupali.

Teheransko olajšanje

Ena prvih in za Teheran najpomembnejših sprememb po ukinitvi sankcij bo sprostitev več kot sto milijard dolarjev iranskega premoženja, zamrznjenega na različnih bančnih računih, ki ga bo Iran takoj lahko porabil za nujne investicije. Tako v gospodarstvu kot v infrastrukturi, ki sta tudi zaradi dolgoletnih sankcij v kritičnem stanju, zelo verjetno pa, kot opozarjajo najostrejši kritiki ukinitve sankcij, tudi za dodatno oboroževanje, ki mu ga narekujejo vse bolj zaostrene bližnjevzhodne razmere. Vendar to ne spremeni dejstva, da Iran, ki so ga sankcije kar precej zdelale, ta trenutek denar nujno potrebuje predvsem za stabilizacijo notranjepolitičnih razmer. Vlada predsednika Hasana Rohanija si je namreč tako krčevito prizadevala za izpolnitev vseh zahodnih pogojev za odpravo sankcij tudi zaradi vsesplošnega nezadovoljstva prebivalstva in bližnjih februarskih parlamentarnih volitev. V Teheranu so zato pri demontaži centrifug in vseh drugih jedrskih zmogljivosti v zadnjih nekaj mesecih dobesedno delali dan in noč, da bi še ujeli rok, ki za osemdesetmilijonsko državo pomeni pravo olajšanje.

Evropska unija bo namreč zdaj, ko so sankcije odpravljene, ukinila vse omejitve, ki veljajo tako za trgovino z Iranom kot za investicije v državi. Odpravljene bodo prepovedi na prodajo nafte in njenih derivatov, ukinjene bodo omejitve v ladjedelništvu in strojegradnji, pa tudi številne omejitve v bančništvu in pri tako rekoč vseh finančnih storitvah, kjer so največjo oviro predstavljali zlasti tisti ameriški zakoni, ki so tudi tretjim državam v primeru poslovanja z Iranom grozili z visokimi kaznimi. Predvsem za evropske in kitajske firme se bodo vse te finančne transakcije po novem sprostile, za ameriške, kar je po svoje ironično, pa ne povsem. Američani namreč kljub ukinitvi sankcij, povezanih u uresničitvijo jedrskega dogovora, še vedno vztrajajo pri tistih (bilateralnih) sankcijah, ki jih je Washington uvedel zaradi iranskih kršitev človekovih pravic in podpore terorizmu, kar med državama kljub jedrskemu »dealu« še vedo povzroča kar precejšnje napetosti.

Sumničave sosede

Uspeh mednarodne skupnosti, ki ji je tudi po zaslugi Obame uspelo na že tako eksplozivnem Bližnjem vzhodu preprečiti nastanek (ob Izraelu) že druge, vendar bistveno večje in še bolj nepredvidljive jedrske države, torej kvari vsesplošno sumničenje, koliko je sploh mogoče verjeti Iranu. Še najmanj skeptična je videti Evropa, ki si že mane roke pri vseh poslih, ki se ji obetajo, in pri zelo verjetno vsaj kratkoročno še cenejši nafti. Američani so tudi zaradi republikanskih jastrebov, iranske vloge v sirskem konfliktu (Rusija) in bližnjih predsedniških volitev videti neprimerno bolj zadržani, še najbolj skeptični in do sporazuma odkrito sovražni pa so v Izraelu in Saudski Arabiji. Jasno je namreč, da se bo z ukinitvijo sankcij mednarodni vpliv Irana povečal, kar je za nekatere bližnjevzhodne igralce in tudi za ne ravno nepomemben del ameriškega volilnega telesa povsem nesprejemljivo, in da se bo na Bližnjem vzhodu začelo še bolj neizprosno rivalstvo med šiitskim Teheranom in sunitskim taborom, ki ga vse bolj avtoritarno vodi Riad. Tudi nafta utegne v tej novi igri, v kateri bo prvi test povsem razsuta Sirija, postati izjemno pomembno orožje.