Tiskane izdaje
Iraške vladne sile so skupaj s šiitskimi milicami brez kakršnega koli odpora oboroženih sil kurdskih regionalnih oblasti (KRG) nadaljevale zasedanje »spornih« območij, kjer meja med iraškim Kurdistanom in preostankom Iraka ni točno določena.
Potem ko so iraške vladne sile in milica Hašd al Šabi, ki jo sestavljajo tudi številni šiitski skrajneži iz časov iraške državljanske vojne, v manj kot dvanajstih urah zasedle Kirkuk in okoliška naftna polja, enega izmed ključnih razlogov obsežne vojaške operacije, so enote pod »dvojnim« poveljstvom predsednika iraške vlade Haiderja al Abadija in poveljnika iranske republikanske garde Kasima Sulejmanija ob številnih manjših obmejnih mestih in vaseh ter provinci Dijala »lahkotno« zasedle tudi goro Sindžar, kjer je samooklicana Islamska država v letih 2014 in 2015 izvedla genocid nad tamkajšnjim jezidskim prebivalstvom.
To vzbuja grozljive spomine. In to ravno v času, ko so se na osvobojena območja začeli množično vračati begunci.
Iraški tank v Kirkuku. Foot: Reuters
Vrnitev na kraj zločina
Iraške sile so se s svojimi iranskimi pomočniki vrnile na položaje, ki so jih med neoviranim vojaškim pohodom IS junija in julija 2014 zapustile tako rekoč brez boja in s svojo aktivno pasivnostjo omogočile genocid, etnično čiščenje in skorajšnji razpad države.
Podobno kot so se iraške sile razbežale pred tremi leti, so to − v naročenem umiku, ki je bil posledica dogovora z Bagdadom in Teheranom − v zadnjih 48 urah storile tudi kurdske pešmerge, katerih lojalnost je od nekdaj razdeljena med dva klana (Barzani in Talabani), ki se sicer uradno »skrivata« za dvema največjima političnima strankama v iraškem Kurdistanu. Tokrat je dogovor z Bagdadom po naših podatkih − na voljo je tudi podpisan dokument − sklenila družina Talabani, ki je pred dnevi izgubila svojega patriraha Džalala Talabanija, sicer dolgoletnega predsednika Iraka.
Dogovor, ki ga je z Bagdadom (oziroma s Teheranom) sklenil del kurdske politike, utegne dokončno potopiti sanje o neodvisni kurdski državi. In to le dobre tri tedne po referendumu, po katerem je iraški Kurdistan tako rekoč odrezan od sveta, njegove »zgodovinske« meje pa so se v vsega nekaj urah pošteno skrčile. In z njimi vred tudi kredibilnost kurdske politike in, tudi, oboroženih sil.
Medsebojno obtoževanje
»Barzani je Erbil prodal Sadamu, Talabani pa je danes Kirkuk prodal Abadiju. Bagdad ve, kako je mogoče kupiti klane in ponižati Kurde,« je na twitterju zapisal kurdski bloger in politični analitik Ismail Zagros. Da se je zgodila »notranja« izdaja in da se kurdski konflikt v trenutku, ko bi bila po visoki referendumski podpori neodvisnosti eksistencialno nujna čim večja enotnost, zaostruje, je postalo jasno v današnjih dopoldanskih urah.
Predsednik iraškega Kurdistana Masud Barzani, ki je sicer še pred nekaj dnevi »sveto« zagotavljal, da pešmerge nikoli ne bodo zapustile Kirkuka, je ukazal zaprtje vseh pisarn svoje Kurdske demokratične stranke (KDP) v »izdajalski« Sulejmaniji, Talabanijeva Kurdska patriotska zveza (PUK) pa je enako storila v Erbilu. Bagdadu in Teheranu je s klasično doktrino »deli in vladaj« uspelo doseči tisto, kar jima samo z orožjem nikoli ne bi.
Seveda z neskromno pomočjo mednarodne skupnosti z Združenimi državami na čelu, ki je iraškim oblastem in iranskim »ekspanzionističnim« silam omogočila lahkoten sprehod na kurdska ozemlja. »To je sramoten dan za 'branilce' človečnosti, demokracije in svobodnega sveta. Soočeni z nasiljem nad prebivalci Kurdistana molčijo,« je zgroženo dejal Safin Dizaje, šef kabineta predsednika kurdske regionalne vlade.
