Iskanje nove Natove strategije do Rusije

Pravzaprav je bilo uradno ozračje med nedavnim zasedanjem zunanjih ministrov Nata v Beleku pri Antaliji točno táko, kot mora biti vse od Putinove priključitve Krima marca lani, pravijo poročevalci iz znanega turškega letovišča. Kljub temu pa je bilo izza zaprtih vrat slišati tudi prve resne namige o tem, kako bi se dalo odnose z Rusijo izboljšati in kakšno dolgoročno strategijo naj Nato zastavi do Rusije.

Generalni sekretar pakta Nato Jens Stoltenberg je po srečanju z ukrajinskim zunanjim ministrom Pavlom Klimkinom Rusijo znova odločno pozval, naj preneha destabilizirati vzhod Ukrajine in naj končno umakne svoje vojake. Po njegovem sta v ukrajinski krizi za ohranitev premirja iz Minska sicer res odgovorni obe strani, toda še vedo je za ustrezno politično rešitev zapleta največja ovira prav ruska podpora proruskim separatistom, ki jo v Kremlju ves čas zanikajo. Problem ostaja tudi sama ruska priključitev Krima, ki je Nato po besedah generalnega sekretarja Stoltenberga nikoli ne bo priznal, še večje težave pa se lahko pojavijo, če bi Moskva na spornem polotoku, na kar je posebej opozoril tudi vrhovni poveljnik Natovih sil v Evropi, ameriški general Philip Breedlove, res namestila jedrske rakete. Kar je ruski predsednik Vladimir Putin pred kratkim namignil.

Odnosi med Washingtonom in Moskvo torej ostajajo hladni in zaostreni, dodatno pa jih zapleta še Evropa, ki se je v ukrajinskem konfliktu in novem spopadu z Rusijo povsem izgubila.

Razklana Evropa

Predvsem vzhodnoevropske članice Nata, med njimi zlasti baltsko trojico in Poljsko, je konflikt z Rusijo očitno povsem zmedel. Katapultiral jih je daleč nazaj v čase hladne vojne, kot je v Antaliji ironično pripomnil eden izmed Natovih diplomatov, le strani so po novem zamenjale. Zdaj se v imenu Zahoda bojujejo proti Rusiji, ki se je zaradi slabih zgodovinskih izkušenj in relativno velikih ruskih manjšin panično bojijo. Vse tri baltske države in Poljska so zato v Anataliji od Nata zahtevale in pričakovale namestitev še več zavezniških enot in Natove oborožitve na svojem ozemlju, kajti predvidene sile za hitro posredovanje, ki delujejo po načelu rotacije (še vedno veljavni sporazumi z Rusijo namreč ne dovoljujejo stalne namestitve enot), jim očitno niso dovolj.

Toda v večini zahodnoevropskih članic zavezništva, zlasti v največjih, z močno gospodarsko menjavo z Rusijo, za tako zaostrovanje ni videti pravega posluha. Predstave o ostrini konflikta in ogroženosti namreč v Evropi bledijo premosorazmerno z oddaljenostjo od ukrajinske krize. Uradno je zavezništvo sicer vedno trdo in složno, ko gre za sankcije proti Rusiji, toda predstave o tem, kaj bi bilo treba storiti z Rusijo, so na zahodu in jugu Evrope bistveno drugačne od tistih na vzhodu. V Grčiji in tudi v gostiteljici tokratnega srečanja Turčiji so namreč izrazito naklonjene »pragmatičnim« rešitvam, ne pa vojaškemu zaostrovanju konflikta.

Kerryjeva »košarica«

»Ploščo« je takoj po prihodu v Anatalijo, kot so nam povedali naši viri, nenavadno hitro obrnil tudi ameriški državni sekretar John Kerry in s tem dal svojevrstno košarico baltskim državicam, ki so pred tem že »brusile nože«. Kerry, ki se je tik pred prihodom v Turčijo o uresničevanju dogovorov iz Minska in političnem reševanju ukrajinske krize pogovarjal z ruskim predsednikom Putinom, je namreč zunanjim ministrom Nata sporočil, da so Rusi v zadnjih šestih tednih precej »zmehčali« svoja stališča, da so »pripravljeni na sodelovanje« in da so po novem veliko bolj »fleksibilni«, kot je bilo to videti še pred nekaj meseci.

Preobrata v odnosih z Moskvo to seveda še ne pomeni, kljub temu pa je bilo po Kerryjevem nastopu v Antaliji jasno razumeti, da imajo Združene države Amerike kot največja in tudi najbolj odgovorna članica Nata ob Ukrajini še celo vrsto drugih svetovnih problemov, s katerimi se morajo ukvarjati, in da pri vseh teh težavah, ki segajo od Irana in širšega Bližnjega vzhoda do Severne Koreje, nujno potrebujejo Rusijo vsaj kot partnerja v varnostnem svetu Združenih narodov, kjer brez ruske privolitve ni mogoče sprejeti nobene obvezujoče resolucije.

Predvsem v tistih večjih zahodnoevropskih članicah zavezništva, ki so podobno kot Nemčija že ves čas zavzemajo za ohranitev kolikor toliko normalnih odnosov z Rusijo, je tako stališče naletelo na neprikrito odobravanje. Nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier je z olajšanjem izjavil, da to sicer še ni točka preloma, ko bi lahko govorili o začetku popuščanja napetosti, da pa bo tako stališče Washingtona zagotovo olajšalo delo skupine za uresničitev mirovnih sporazumov iz Minska in za dolgoročno utrditev premirja.

Zamrznjeni stiki

Uradno politični stiki med Natom in Rusijo sicer še vedno ostajajo zamrznjeni. Generalni sekretar pakta Stoltenberg je včeraj med krajšim srečanjem z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom v Bruslju ostro ponovil, da zavezništvo močno skrbi veliko število manevrov, ki jih ruske sile izvajajo v bližini meja članic Nata. Washington in Moskva sta zaradi nevarnosti naključnega vojaškega incidenta pred kratkim sicer obnovili tako imenovani »rdeči telefon«, ki poveljstvoma obeh strani, tako kot v časih hladne vojne, omogoča takojšnjo izmenjavo informacij, vendar nezaupanje ostaja. To velja tudi za gospodarske sankcije proti Rusiji, ki jih šefi držav ali vlad EU med svojim junijskim vrhom, ko bodo morali odločati o njihovem podaljšanju, zelo verjetno ne bodo ukinili. Kljub temu pa je bilo v Anataliji razumeti, da tudi o njihovem zaostrovanju ta trenutek ne v EU in ne v Natu nihče ne razmišlja.

Bolj kot o dodatnih gospodarskih sankcijah so se namreč zunanji ministri Nata ukvarjali z vprašanjem, kako naj zavezništvo najde ustrezen odgovor na rusko vodenje tako imenovane »hibridne vojne«, ki je svojevrstna mešanica vojaškega, uporniškega, vohunskega, medijskega, policijskega, civilnodružbenega in propagandnega vojskovanja, na katero klasične Natove vojaške strukture še nimajo ustreznega odgovora, in z vprašanjem, kakšna naj bo nova strategija Nata do Rusije. Zavezništvo naj bi jo namreč sprejelo najkasneje do svojega naslednjega vrha, ki bo julija prihodnje leto v Varšavi.