Tiskane izdaje
Teroristi tako imenovane Islamske države v Libiji očitno krepijo svojo moč. Za Italijo, ki je močno odvisna od libijske nafte in je že pred časom zagnala preplah, se je zdaj oglasila tudi Francija. Francoski obrambni minister Jean-Yves Le Drian je včeraj opozoril, da so džihadisti začeli prodirati proti notranjosti države, njihov cilj pa je zasedba naftnih vrelcev.
Skrajneži so se v povsem razsuti Libiji, ki so jo pred dobrimi štirimi leti ob logistični podpori ZDA bombardirala predvsem francoska in britanska letala, že pred časom utrdili ob libijskih sredozemskih obalah. Njihovo glavno oporišče je postala Sirta, rojstno mesto nekdanjega libijskega diktatorja Moamerja el Gadafija. Mesto s približno sto tisoč prebivalci so zasedli junija, od tam pa so nato začeli postopoma širiti svoj vpliv tudi proti Misrati in Tripolisu. Po nekaterih podatkih pripadniki Islamske države nadzorujejo že najmanj 250 kilometrov libijske sredozemske obale.
Zdaj se je Islamska država, kot je za francoski radio RTL opozoril francoski obrambni minister Le Drian, s sredozemskih obal očitno začela širiti tudi proti notranjosti države, kjer so vsa pomembnejša libijska črpališča nafte. Džihadisti se menda že bližajo približno 300 kilometrov od Sirte oddaljeni Adjabiji, kjer je večina libijskih naftnih in plinskih terminalov. Če se pripadnikom Islamske države, ki tudi na ozemlju nekdanje Sirije in Iraka svojo dejavnost pretežno financirajo predvsem s tihotapljenjem nafte, tudi v Libiji uspe dokopati do naftnih polj, bo usoda razpadajoče države, ki ima vse od strmoglavljenja in uboja nekdanjega libijskega samodržca dve rivalski vladi, od katerih se ena iz Tripolisa, druga pa iz Tobruka bojujeta za svoj vpliv, bolj ali manj zapečatena.
Francoski izvidniki
Francija se je na dogajanje v Libiji odzvala takoj po alarmantnem pozivu italijanskega premiera Mattea Renzija, ki je zaradi bližine libijskih obal in skoraj popolne italijanske odvisnosti od libijske nafte začel opozarjati na nevarnost, še preden so Hollandovi lovci po pariških napadih odpravili bombardirat Sirijo. Francosko letalstvo je tudi zaradi teh alarmantnih opozoril pred kratkim znova uvedlo intenzivne izvidniške prelete nad Libijo, s katerimi naj bi ugotovili, kaj se v resnici sploh dogaja v državi.
Mednarodna skupnost si medtem prizadeva številne sprte rivalske skupine, ki se v Libiji medsebojno vojskujejo za prevlado, prisiliti v podpis premirja in jih spraviti za skupno pogajalsko mizo. S tem bi omejili manevrski prostor Islamski državi, ki vse od padca Gadafija spretno izrablja vsa libijska notranja navzkrižja za utrjevanje svojega kalifata, hkrati pa bi vzpostavili vsaj približne pogoje za oblikovanje vlade libijske narodne enotnosti.
Ogrožena Evropa
Če to ne bo uspelo, je Libija skoraj zanesljivo naslednja »padla država«, v kateri se bo tudi zaradi puščavskih prostranstev in plemenskih sporov z lahkoto razbohotil džihadistični kalifat. To bi utegnilo imeti zelo hude posledice tudi za Evropo. Ne le gospodarske, zaradi libijske nafte in plina, ampak tudi varnostne, saj bi se izjemno povečala nevarnost islamskega terorizma. Islamska država bi se namreč z zasedbo Libije povsem približala Evropi, saj je iz Libije do Sicilije je tako rekoč samo en korak, ki ga zmorejo prepluti tudi begunci v gumenjakih. Očitno je, da Evropa, ki ji dolgo ni bilo mar ne za begunce ne za povsem razsuto Libijo, spet ukrepa prepozno.
Po nekaterih napovedih naj bi sprte libijske strani jutri (v sredo) ob posredovanju Združenih narodov znova poskušale podpisati dogovorjeni mirovni sporazum, ki bi vsaj za silo umiril najhujša navzkrižja v državi in po štirih letih popolnega kaosa končno omogočil ustanovitev vsaj zasilne vlade narodne enotnosti.
