Tiskane izdaje
Istanbul – V torek je Turčija praznovala dan zmage, s katerim je tradicionalno zaznamovala eno odločilnih bitk (bitka za egejski Dumlupınar, 1922) v vojni z Grčijo, ki je sledila razpadu otomanskega cesarstva in koncu prve svetovne vojne. Trenutek ne bi mogel biti bolj simboličen.
»Turčija je po propadlem puču psihološko močnejša. Njena nacionalna samozavest je višja. Čutiti je mogoče dobro razpoloženje. Ljudje in politiki so bolj povezani, zgodila se je manjša sprava. A po drugi strani je država tudi bolj ogrožena. Vojska je po čistkah oslabljena. Vprašanje je, kaj se bo v prihodnje dogajalo z gospodarstvom. Veliko je neznank in marsikaj je seveda povezano tudi z dogajanjem v Siriji,« je za Delo povedal Hüseyin Bagci, profesor mednarodnih odnosov na znameniti bližnjevzhodni tehnični fakulteti v Ankari.
Dan zmage 2.0
Vse od noči z 15. na 16. julij, ko je turški oblasti s pomočjo tujih obveščevalnih služb uspelo preprečiti sicer slabo načrtovani poskus vojaškega državnega udara, se v Turčiji praznuje dan zmage – v takšni ali drugačni obliki. Predsednik Recep Tayyip Erdoğan je v dneh in tednih po spodletelem puču s svojim ožjim krogom intenzivno zasedel še tisti izpraznjeni prostor, ki je nastal po krvavem julijskem dogodku, ki bo močno zaznamoval turško prihodnost.
Po puču je sledila velikanska čistka v vojski, policiji, zdravstvu, šolstvu, državni upravi, medijih, sodstvu … Zaradi domnevnih povezav z v Združenih državah živečim klerikom Fethullahom Gülenom, ki ga je uradna Ankara takoj obtožila organizacije vojaškega udara, je bilo v nekaj tednih odpuščenih, aretiranih ali suspendiranih okoli 80.000 ljudi.
Prostor javnega diskurza je v času po puču zasedlo poveličevanje mučenikov in junakov noči, ki so se goloroki zoperstavili nelojalnim častnikom in vojakom v tankih. Močni državni propagandi je uspelo brez večjih težav zbuditi globoko zakoreninjen turški nacionalizem, ki je prevladal nad ideologijo. Urbana središča so poleg podpornikov vladajoče Stranke za pravičnosti in razvoj (AKP) preplavila morja rdečih zastav in podob dveh velikih turških politikov. Mustafe Kemala Atatürka, ustanovitelja moderne Turčije leta 1923 in avtoritarnega predsednika Erdoğana, ki Turčijo tako ali drugače vodi od leta 2003.
»Častitljivi Atatürk, oče Turkov, kot narod smo ponosni in vznemirjeni, ko praznujemo 94. obletnico velike zmage. Na vso moč se trudimo obdržati našo republiko, ki si nam jo izročil, z odločnostjo in vero, ki jo je Turčija pokazala v boju za boljšo prihodnost,« je Erdoğan v torek zjutraj v Atatürkovem muzeju v Ankari zapisal v knjigo gostov in, prevedeno v današnji čas, dodal, da bo turški boj za boljšo prihodnost kljub »umazanim napadom terorističnih skupin« prevladal. Država je bila v torek preplavljena z nacionalnim ponosom.
Na proslavi v Ankari sta bili prisotni tudi dve največji opozicijski stranki, ki sta se po spodletelem poskusu državnega udara popolnoma podredili politiki AKP. Na proslavo dneva zmage oblasti seveda niso povabile kurdsko-levičarske stranke HDP, ki je vse pogosteje tarča političnih in tudi fizičnih napadov, a to v »očiščenih« turških medijih ni zabeležil nihče. Turčija kljub bojem s Kurdsko delavsko stranko (PKK) na jugovzhodu države in že skoraj »rutiniranim« terorističnim napadom, za katerim je najverjetneje samooklicana Islamska država, navzven deluje enotneje kot kadarkoli v zadnjih letih.
Erdoğanovi »ratingi« nikoli niso bili višji. Njegovo politiko trenutno podpira 68 odstotkov Turkov. Na predsedniških volitvah pred dvema letoma ga je, denimo, podprlo 52 odstotkov volivcev.
Obrat od ideologije
