Jordanska ulica in mediji pozivajo k maščevanju

Brutalna usmrtitev jordanskega vojaškega pilota s strani pripadnikov Islamske države je v hašemitski kraljevini sprožila zahteve po maščevalnem vojaškem pohodu. Zahtevam razjarjene ulice se je s svojim generali zelo hitro pridružil tudi kralj Abdula II..

Takoj zatem, ko je skrajna sunitska milica na spletu objavila kar triindvajset minut dolg posnetek zažiga jordanskega pilota, katerega letalo, ki je sodelovalo v koalicijski bombni misiji in so ga islamisti 24. decembra lani sestrelili nad sirskim mestom Raka, sicer prestolnico samooklicanega kalifata, ki se razteza od Alepa do predmestij Bagdada, se je jordanski kralj iz Washingtona, kjer je bil na uradnem obisku, vrnil v Aman. Kralja Abdulo, sicer šolanega vojaškega pilota, je na ulicah jordanskega prestolnice pričakalo več tisoč ljudi, ki so od svojega monarha in vojske zahtevali takojšnje maščevanje usmrčenega pilota, ki ga jordanskim oblastem v pogajanjih z Islamsko državo – ta je v zameno zanj zahtevala izpustitev več obsojenih teroristov – ni uspelo rešiti. Še več: izkazalo se je, da so skrajneži pilota Moaza al Kasašbeha zverinsko ubili že več tednov preden je posnetek eksekucije prišel v javnosti, kar je jordanske oblati še dodatno razjezilo in ponižalo.

Razjarjenost

Jordanski monarh je prisluhnil ulici in napovedal maščevanje. Povedal je, da smrt pilota nikakor ne bo ostala nekaznovana. Prva »maščevalna« poteza jordanskih oblasti je bila usmrtitev (z obešanjem) dveh obsojenih teroristov – Sajide al Rišavi, ki je sodelovala v napadu v Amanu leta 2005, v katerem se je razstrelil njen mož in ubil šestdeset ljudi, in operativca Al Kaide Zijada Karbolija. Ravno Sajido al Rišavi so jordanski pogajalci islamistov ponudili v zameno za ujetega pilota, a slednji njihove ponudbe niso vzeli resno, ob tem pa je bila Rišavija tudi del »pogajalskih izhodišč« pri neuspešnem reševanju japonskega novinarja Kendžija Gota, ki so islamisti pred kratkim prav tako ubili. Usmrtitvi obsojenih skrajnežev sta bili prvi smrtni kazni v Jordaniji po osmih letih. Iz Amana medtem prihajajo napovedi, da se bodo eksekucije zapornikov, ki pripadajo skrajnih islamističnim celicam, nadaljevale. »Svojega sina sem naučil, da služi svoji domovini. In to je počel. Postal je eden najboljših pilotov. Svoje življenje je posvetil branjenju domovine. Moj sin je sin Jordanije, zato kralja prosim, da uresniči svojo obljubo o maščevanju. Mednarodno skupnost pozivam k uničenju Islamske države, ki nima ničesar skupnega z islamskimi načeli,« je včeraj dejal pilotov oče Saif al Kasašbeh.

Usmrtitev pilota – ta je prva uradna koalicijska žrtev v boju proti Islamski državi – v Jordaniji nikakor ne bo imela le »emocionalne« in simbolne teže. Hašemitska kraljevina se štiri leta sirske vojne, ki divja tako rekoč na njene pragu, z vsemi diplomatskimi, političnimi in tudi podtalnimi ter skrajno manipulativnimi sredstvi bori, da najbolj krvava vojna našega časa ne bi prestopila njenih meja. V Jordaniji je skoraj dva milijona sirskih beguncev. Največ v begunskem taborišču Zatari. Begunski eksodus iz Sirije je tudi v Jordaniji, kjer se pod patronatom specialnih sil in tudi ameriških vojaških inštruktorjev že (najmanj) poldrugo leto urijo pripadniki različnih sirskih uporniških skupin, močno vplival tako na gospodarstvo, kot na demografijo in tudi (geo)politične silnice. Jordanski položaj je v trenutku, ko je država z nekaj vojaškimi letali skupaj z Savdsko Arabijo, Katarjem in Združenimi arabskimi emirati vstopila v koalicijo za boj proti Islamski državi, postal še bolj zapleten – in izpostavljen.

Poti nazaj verjetno ni več

Dejansko je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo Islamska država na tak ali drugačen način udarila tudi v Jordanijo. In z usmrtitvijo pilota, ki je globoko pretresla celoten arabski svet, ostro pa so jo obsodili tudi vodilni islamski kleriki, se je to že zgodilo. Poti nazaj zdaj ni več. Jordanija, ki se desetletja in desetletja izogiba konfliktom in je bila vsaj v zadnjih desetih letih obenem tudi najbolj »vestna« podizvajalka ameriške zunanje politike na Bližnjem vzhodu, je zdaj varnostno – in eksistencialno – ogrožena bolj kot kadar koli v moderni zgodovini: precej tudi po lastni krivdi. Jordanske meje so bile ogrožene – in docela prepustne – že do sedaj. Tako s Sirijo kot z Irakom. Država si vojne, v kakršni koli obliki, kljub glasnim pozivom ulice in medijev k silovitemu maščevanju preprosto ne more privoščiti. A očitno je, da bo do »povračilnih ukrepov« vseeno prišlo. In to zelo kmalu.

»Kri našega mučenika Moaza al Kasašbeha ni bila prelita zaman. Po tem, kar se je zgodilo našemu dragemu sinu, bo odziv Jordanije in njene vojske zelo oster,« je na srečanju s svojimi generali včeraj dejal jordanski kralj Abdula II., ki je ob tem v slogu Clinta Eastwooda dodal, da bo edini problem, s katerimi se bodo srečali Jordanci, da jim bo zmanjkovalo nabojev in bencina. To zveni kot vojna napoved.