Tiskane izdaje
Bab al Salama, turško-sirska meja – Začasna ustavitev ognja je kljub kršitvam med sirskimi begunci v Turčiji vzbudila precej optimizma. V zadnjih dveh dneh je na mejni prehod med turškim mestom Kilis in sirskim mestom Azaz prišlo več sto ljudi. Želeli so se vrniti v opustošeno domovino, a so jim turške oblasti to preprečile.
»Tu smo že dva dni. Spali smo na betonu. Mrzlo je bilo. Nihče nam ničesar ne pove. Pravijo le, da je meja zaprta in da naj odidemo od tod. Nimamo kam. V Kilisu smo živeli na ulici. Radi bi se vrnili domov in ponovno začutili dostojanstvo. Ne glede na to, kako hudo in nevarno je,« je včeraj zjutraj na mejnem prehodu Oncupinar povedal 30-letni Ibrahim, ki je skupaj z zaspanima hčerko in sinom čakal, da bi se ga turški policisti na meji usmilili. Milost pa taka: dovoliti nekomu, da se vrne v vojno.
»V Turčiji smo živeli kot psi. Na ulici. Dela za nas je bilo malo. Če smo ga dobili, smo bili plačani vsaj petkrat manj kot domačini. Izkoriščali so nas na vsakem koraku. Nisem več zdržal. Raje dostojanstveno umrem na svojem domu, kot pa da živim v bedi nekje, kjer nisem zaželen,« je dodal modrooki možakar iz Azaza, ki je le štiri kilometre oddaljen od meje. Do doma bi šel peš, če bi mu turške oblasti to dovolile.
Številni Sirici se želijo čim prej vrniti domov. Foto: Elio Germani
Kratko zatišje
Iz bližnjega begunskega taborišča so prihajale cele sirske družine in prijetno topel in sončen dan izkoristile za iskanje približka normalnosti. Ženske, otroci, najstniki in starci so se z nekaj hrane in čajniki odpravili na bližnje travnike in nasade oljk, tam razprostrli odeje in si privoščili malo oddiha od stalne tesnobe, bolečine in drobovje razgrajajočega domotožja. Moški so v senci vodili vroče politične debate. Dečki so na rdečem kolovozu med njivami in bodečo žico igrali nogomet. Skupina najstnikov je organizirala pravi mali piknik. Tako malo, tako zares malo je potrebno za tako veliko, tako zares veliko življenja! Zadnjih deset in več dni – zaradi turškega topniškega obstreljevanja tukajšnjih kurdskih pozicij (YPG) in ruskega bombardiranja obmejnih mest – to ni bilo mogoče. Ljudje, med katerimi so številni v begunstvo že štiri leta, so prestrašeno zrli v ožarjeno nebo, med tem ko so bližnjo okolico pretresale silovite eksplozije. »Bilo je grozno. Mislili smo, da bomo umrli. Zabojniki, v katerih živimo, so se tresli. Padalo je z vseh strani. Zdaj je mirno … A do kdaj?« je dejal bradati možakar, ki je z ženo in dvema hčerkicama med skrbno negovanimi oljkami pil vodo iz vodnjaka.
Iskanje normalnosti. Foto: Elio Germani
»Nikomur več ne verjamem. Preveč gorja sem videla. Mojo domovino je zajelo zlo. Kaj je to premirje? Za koga velja? Kdo odloča o našem življenju, povejte mi, prosim,« je v solzah dejala v črno oblečena gospa iz okolice Idliba. Skupaj s sestro in štirimi otroki je iz okoliških njiv prinesla nekaj zelenja, iz katerega je nameravala narediti solato. »Revni smo. Ničesar nimamo. Nihče izmed nas ne sme delati. Sedimo in čakamo, da se bo vojna končala. A kaj potem? Naše hiše ni več. Porušena je bila med bombardiranjem. Nimam se kam vrniti. A raje bi, če bo vsaj malo miru, živela v šotoru sredi ruševin, kot tu, kjer je kot v zaporu,« je jezno in žalostno pogovor zaključila utrujena gospa.
Življenje uličnih psov
Enaintridesetletni Gazim iz Rake, prestolnice kalifata samooklicane Islamske države, je prav tako izgubil potrpljenje. V Turčiji so mu delodajalci ostali dolžni veliko denarja. Kadar so ga plačali, je dobil le desetino normalnega zaslužka. Vzemi ali pa se poberi, so ga vedno znova postavili pred kruto dejstvo. Pobral se je. Izobražen in urban mož je bil tako obupan, da se je odločil vrniti v svoje mesto, ki je že dolge mesece poleg Alepa najbolj bombardirano mesto na svetu. »Dovolj imam. Dovolj …« se je Gazim sto metrov od Sirije med verižnim kajenjem živčno prestopil po dveh neprespanih nočeh. Zadnjih pet mesecev je preživel v Istanbulu. V noči s petka na soboto je prišel na mejni prehod Oncupinar. »Tudi drugače bi se moral vrniti domov. Nujno. V bombnih napadih je umrlo nekaj mojih sorodnikov. Pomagati moram družini. Vem, da je v Raki nevarno, in vem, kaj je Islamska država. A verjemite mi, da je za mnoge izmed nas zdaj tam bolje kot v Turčiji. Eno je domišljija, drugo je resničnost,« je nadaljeval Gazim, ki ne verjame, da bo ustavitev ognja zdržala več kot le nekaj dni. Po njegovem mnenju je v sirsko vojno vmešanih toliko držav in akterjev, da je mir tako rekoč nemogoče doseči.
»Žal.«
Podobne zgodbe so pripovedovali številni drugi Sirci, ki so se minuli vikend znašli ujeti na turški strani meje. Na drugi, sirski strani meje je 140.000 ljudi, ki so v zadnjih dveh tednih pred ruskimi in režimskimi bombami ter napredovanjem kurdske milice YPG zbežali iz Alepa in manjših mest na severu države, zaman čakalo, da bi vstopili v Turčijo. Oboji so v tem trenutku del velike politične igre in strateško orodje v rokah ključnih igralcev sirske vojne.
