Ko predsedniški vajenec vadi apokalipso

Neverjetno, kako mirno je svet konec tedna, tik pred veliko nočjo, sprejel grozljivo, skoraj jedrski primerljivo eksplozijo daleč največje klasične bombe GBU-34/B Massive Ordnance Air Blasat (s kratico MOAB), ki so jo ZDA odvrgle na vzhodu Afganistana v okrožju Ačin. Po prvih podatkih je ubila 36 talibov, po najnovejših menda 92.

So se razmere v Afganistanu res tako poslabšale, da so morale ZDA poseči po najmočnejši klasični bombi, kar jih pozna svet, in od katere so po razdiralni (in seveda radioaktivni) moči močnejše samo še jedrske bombe? Prebivalci vzhodnoafganistanskega Ačina, ki so bili v zadndjih šestnajstih letih zahodne »stabilizacije« vajeni videti že vsa mogoča bombardiranja, so eksplozijo 8400 kilogramov čistega eksploziva, ki tako rekoč vžge zrak in iz njega posrka ves kisik, opisali kot nekaj nepojmljivega. Dobre pol ure po eksploziji je bilo celotno območje ena sama ognjena krogla. Civilnih žrtev na srečo ni bilo, saj so prebivalci že zdavnaj zbežali pred borci Islamske države, je pa eksplozija ubila 92 džihadistov in uničila vsa njihova skrivališča in podzemne rove.

Kot je po eksploziji za tuje medije povedal eden izmed nekdanjih generalov afganistanske armade, ki dobro pozna bombardirano območje, »ameriška vojska nikakor ni potrebovala tako velike bombe, da bi z njo uničila tako majhno število borcev Islamske države«. Enajst ton težka in skoraj 15 milijonov dolarjev vredna bomba je po njegovem »vojaško povsem nesorazmeren ukrep, če seveda z njo niso povezani neki drugi cilji«.

Koga je »ciljal« Trump?

Po ameriških podatkih je v Afganistanu približno 600 do 800 borcev Islamske države, kar je zanemarljivo malo v primerjavi s Sirijo in Irakom. Pa še ti borci so se v Afganistanistan zgolj zatekli, pri čemer so izkoristili prazen prostor, ki so ga po vseh letih boja zapustile oslabljene talibske skupine. Okrožje Ačin je menda znano po tem, da so se teroristične milice IS tam že dalj časa zbirale, ker jim je uspelo preživeti vse operacije ameriške in afganistanske vojske tudi zaradi dobro razvejenega sistema podzemnih predorov in rovov.

Toda nekaj sto islamskih borcev še vedno ni odgovor na vprašanje, zakaj se je administracija novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa prav zdaj odločila uporabiti eno najbolj grozljivih klasičnih bomb, ki še nikoli niso bile uporabljene. Poznavalci so prepričani, da Trumpova predvolilna obljuba, kako da se bo boril za popolno uničenje Islamske države, ni dovolj trden argument, in da predsednik nikakor ni ciljal zgolj na Islamsko državo. Eden izmed ciljev je resda bilo tudi sporočilo džihadistom, da se nikjer ne morejo počutiti varne, kot pravi Michael Kugelman z ameriškega Wilsonovega (Woodrow Wilson) centra, vendar je to bistveno premalo za uporabo takšne pošasti, kot je MOAB.

Zelena pošast v muzeju ameriških letalskih sil na Floridi. Foto: AP

Veliko bolj verjeten »cilj« je bila Moskva, kjer je prav v času bombnega napada potekala tako imenovana afganistanska konferenca, na kateri so predstavniki dvanajstih držav, med njimi tudi Kitajske, Indije, Irana in Pakistana, razpravljali o usodi države pod Hindukušem, ZDA pa niso povabili. Rusija naj bi namreč po oceni Washingtona, ki se je že v času Baracka Obame začel vojaško umikati iz Afganistana, s pomočjo Pakistana in Irana postopoma zavzemala prazen prostor v zanjo zelo pomembni državi, zato jo je Trump menda z bombo opozoril, naj zmanjšanega ameriškega angažiranja ne razume kot znamenje šibkosti.

Čas eksplozije je bil tudi zato (moskovski konferenci) primerno izbran, kajti na same varnostne razmere v Afganistanu bo prej vplival negativno kot pozitivno. Tamkajšnji militaristi bodo grozljivo eksplozijo zagotovo izkoristili za propagandno rekrutiranje še več somišljenikov.

Ko zvonijo vsi alarmi

Toda hkrati je bilo sporočilo »matere vseh bomb«, kot trdijo poznavalci, še veliko bolj kot Rusiji in Afganistanu vsaj posredno namenjeno Severni Koreji in njeni zaščitnici Kitajski. Do zdaj še nikoli (razen med testi) videna eksplozija ene izmed petnajstih megabomb, kolikor jih menda še imajo Američani, je namreč povsem v skladu s Trumpovim nepredvidljivim značajem sporočala, češ da je novi predsednik vedel, kaj dela, in da je zelo odločen mož, ki zmore, če se tako odloči, marsikoga uničiti tudi s klasičnim orožjem. Kar naj bi ne veljalo le za teroriste iz vrst Islamske države, ampak tudi za take prenapeteže, kot je severnokorejski diktator Kim Džong Un.

To pa so zelo nevarni pomisleki. O tem, kako usodni bi lahko postali, če bi si kdo drznil »mater vseh bomb« uporabiti tudi kot grožnjo za morebitni klasični vojaški obračun celo s tako »napol« jedrsko državo, kot je Severna Koreja, ne govori le nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, ki je severnokorejski konflikt z oranžnega alarma takoj dvignil na rdečega, ampak na to kažejo tudi prvi odzivi visokih ameriških generalov, ki se menda najbolj bojijo prav tovrstnega zapleta. Potem namreč nihče več ne bi mogel stoodstotno zagotoviti, da tanka črta med najmočnejšo konvencionalno bombo, kar jih premore svet, in med jedrskimi bombami, ki ji edine še lahko sledijo, ne bo prekoračena. Dovolj bi bil en sam norec, ki bi pritisnil na gumb, in ne dva.