Tiskane izdaje
Kobani − Po dveh tednih letalskih napadov na cilje Islamske države v Iraku in Siriji se razmerja na bojiščih niso spremenila. Skrajna sunitska milica je tik pred zavzetjem kurdskega mesta Kobani, katerega slabo oboroženi branilci se zavedajo, da bo mesto brez »konkretne zunanje pomoči« padlo v 48 urah.
Naši viri s turške in sirske strani meje izgubljajo upanje. V zadnjih dveh dneh so namreč na Kobani, kjer je ostalo le še okoli dva tisoč slabo oboroženih in izčrpanih kurdskih borcev, ves čas padale granate in rakete. Enote Islamske države so se središču obmejnega mesta približale na manj kot dva kilometra. Islamisti so zasedli tudi najvišjo planoto v okolici, kjer stoji radijski oddajnik in s katere je mogoče nadzirati − in seveda tudi obstreljevati − velik del območja. Njihova naraščajoča navzočnost je dobro vidna tudi s turške strani meje. Krog okoli Kobanija je sklenjen.
Strah pred pokolom
»Mesto je v celoti obkoljeno s treh strani. Letalski napadi na IS do zdaj niso spremenili ničesar in obstreljevanje islamističnih ciljev z neba ne bo rešilo Kobanija, saj se borci Islamske države ob vsakem letalskem napadu razpršijo. Obvladujejo veliko ozemlje, ki je skoraj popolnoma prazno. Na 'tleh' so brez nasprotnikov, zato jih bombe ne morejo razbiti,« je včeraj povedal Idris Nasan, tiskovni predstavnik kurdskih sil (YPG), ki branijo Kobani. Dodal je, da Kurdi nujno potrebujejo težko orožje in strelivo. Drugače bo mesto po njegovem mnenju padlo v nekaj urah. Iz obleganega mesta sicer prihajajo govorice, da bodo njegovi branilci − mnogim je sicer povsem zmanjkalo streliva − kmalu zapustili svoje položaje, saj jih drugače čaka strahovit pokol.
Zaradi popolnoma upravičenega strahu pred veliko človeško tragedijo je čedalje bolj napeto tudi na turški strani meje, kamor se je pred nasiljem Islamske države zateklo okoli 200.000 kurdskih beguncev, večinoma žensk, otrok in starcev. Njihovi sinovi, očetje, možje in bratje se le nekaj kilometrov − ali pa dejansko le nekaj sto metrov − stran z zadnjimi močmi borijo za preživetje, turške oblasti pa kljub četrtkovi odločitvi parlamenta v Ankari, da se bo Turčija pridružila napadom na Islamsko državo, dogajanje na sirski strani meje še vedno le opazujejo. In s tem omogočajo − kot že najmanj zadnji dve leti − nemoteno napredovanje sunitskih skrajnežev. Popolnoma jasno je, da je bila odločitev turškega parlamenta le nekakšna poteza PR, s katero se je pomirilo »diplomatske duhove«: resnično težko si je namreč predstavljati, da bi turška vojska s pehotnimi enotami, denimo, vstopila v Kobani in Kurdom pomagala obraniti za vse v konflikt vpletene strani strateško izjemno pomembno mesto.
Turške dileme
Žal si je precej lažje mogoče predstavljati dokončen padec Kobanija v roke Islamske države, ki bi posledično zavzela ključno kurdsko ozemlje v Siriji, razbila možnost kurdskega »čezmejnega« povezovanja in predvsem dobila možnost celostne povezave sirskih in iraških ozemelj, ki so že pod njenim nadzorom. Pri tem ne gre zanemariti tudi bližine reke Evfrat.
A turško »sistematizirano ignoriranje« napredovanja Islamske države − večina mednarodne zasedbe se je skrajni milici pridružila po tem, ko je nemoteno prestopila turško mejo − bo po Turčiji gotovo udarilo z učinkom bumeranga. Tiho premirje Ankare in Kurdske delavske stranke (PKK), sicer tesne sorodnice kurdskih borcev iz Kobanija, bo prekinjeno, tako imenovano kurdsko vprašanje pa ponovno odprto. Krepitev skrajnih sunitskih sil utegne tudi znotraj Turčije sprožiti hude sektaške nemire. Šiitska manjšina je bila že do zdaj tako rekoč brez glasu.
Edino, kar se je v zadnjih dneh na »terenu« dejansko spremenilo, je bolj agresivno vedenje turških varnostnih sil v odnosu do kurdskih beguncev in tudi tujih novinarjev, ki v obmejnih vaseh in mestih tesnobno pričakujejo padec poslednje kurdske trdnjave v tem delu Sirije. Vsem je jasno le eno − zgodba se ne končuje, ampak šele dobro začenja.
