Tiskane izdaje
Dva tedna po tem, ko je v Siriji začela veljati prekinitev ognja, za katero sta se v sklopu srednjeročnega mirovnega načrta dogovorili Rusija in Turčija, obstajajo razlogi za optimizem. Orožje marsikje miruje, a to še ne pomeni, da smo kaj bližje koncu najbolj krvavega konflikta našega časa.
Kljub temu, da je del uporniških skupin, ki so se zavezala k spoštovanju prekinitve ognja, zaradi silovitih vladnih napadov na Vadi Barado, planinsko območje na obrobju Damaska in enega ključnih vodnih virov v vse bolj »suhi« državi, pred desetimi dnevi »zamrznil« svoje sodelovanje v mirovnem načrtu, bo, kot vse kaže, 23. januarja v kazahstanski Astani vendarle prišlo do prvega kroga mirovnih pogajanj med predstavniki sirskega režima in skupino uporniških skupin, med katerimi ima vodilno vlogo Sirska svobodna vojska (FSA). Za zdaj kaže, da na pogajanja v Astano ne bodo povabljeni predstavniki sirske politične opozicije, ki je že pred meseci – prav tako v sodelovanju z uradno Ankaro – pripravila načrt politične tranzicije v uničeni državi in družbi.
V tranziciji, kot jo trenutno vidita Rusija in Turčija, bo predsednik Bašar al Asad na oblasti ostal vsaj še dve leti, za svoje vojne zločine pa – očitno – nikoli ne bo kaznovan. Razlogi za sirsko vojno so izbrisani. Ostajajo le še posledice, vključujoč siloviti razmah skrajnih milic na čelu s samooklicano Islamsko državo. Širša mednarodna skupnost je po liniji najmanjšega odpora sprejela argumentacijo Damaska, Moskve in Teherana ter se odločila za logiko »manjšega zla«. Po spodletelem poizkusu vojaškega državnega udara se je tej osi pridružila tudi Turčija, sicer vodilna »pokroviteljica« Sirske svobodne vojske, katere motivacijo v Siriji je po skoraj šestih letih vojne in številnih vzpostavljenih in razpuščenih lokalnih, regionalnih in tudi globalnih nenačelnih koalicijah povsem drugačna od ruske ali iranske. Do obrata od ideologije k realpolitiki je v Turčiji prišlo v trenutku, ko je Ankara dobila neuradno zeleno luč za vstop na sirska bojišča, oziroma, ko je postalo jasno, da lahko z vojaško silo prepreči (razbije) nastanke avtonomnega kurdskega območja Rojava ob svoji meji. Ravno sirski Kurdi ter njihova milica YPG, ki se je od vseh v Siriji prisotnih vojaških enot edina zares uspešno, učinkovito in konsistentno borila z Islamsko državo, ob tem pa intenzivno sodelovala tako z Rusijo kot z Združenimi državami, bodo največji poraženci rusko-turškega dogovora. Kot že večkrat v zgodovini, bodo Kurdi tudi tokrat žrtvovani na geostrateški tržnici. Tokrat tudi zaradi lastne politične naivnosti in pijanosti vojaškega zmagoslavja, zaradi katere je YPG prestopila Evfrat in s tem Turčiji na široko odprla vrata vojaškega posega na severu Sirije.
Kljub temu, da so po rusko-turškem dogovoru, ki je dokončno spremenil geopolitično sliko sirske vojne, Združene države praktično povsem izginile s spiska »oblikovalcev« sirske prihodnosti (podobno je mogoče reči tudi za Saudsko Arabijo in Katar), se v zadnjih dneh pojavljajo namigi, da utegneta Moskva in Ankara v Kazahstan kot povabite tudi Washington, kjer po spremembah v Beli hiši in že skoraj poldrugem desetletju »serijskih napak« na Bližnjem vzhodu, iščejo pot iz godlje, ki so jih Združene države (so)ustvarile v regiji. A morebitna ameriška prisotnost v Astani bi bila le opazovalna – niti sirske prihodnosti, kakršna koli že bo, bodo tako na mirovnih pogajanjih kot srednjeročno tudi na terenu »vlekli« Rusi, Turki in Iranci, sicer veliki zmagovalci modernih bližnjevzhodnih vojn, ki so se vse po vrsti bojevale (in se seveda še bojujejo) izven iranskega ozemlja, a z močno iransko vojaško in, predvsem, paravojaško prisotnostjo (Sirija, Irak, Jemen).
