Tiskane izdaje
Včeraj je v Parizu »normandijska četverka« zunanjih ministrov Francije, Nemčije, Rusije in Ukrajine spet reševala vzhodnoukrajinsko krizo. Tudi na Zahodu počasi dojemajo, da je ena od glavnih preprek za mirni razplet tudi nepripravljenost Kijeva, da bi sprejel zakone o avtonomiji Donbasa in tamkajšnjih volitvah. Sredi vladne krize, ki je ohromila Ukrajino, je sprejetje tako politično vroče zakonodaje težko kmalu pričakovati.
Po zadnjih uradnih podatkih OZN je doslej v spopadih na jugovzhodu Ukrajine, ki so se začeli aprila 2014, umrlo že 9167 ljudi, 21.044 jih je bilo ranjenih, več kot 1,5 milijona pa jih je moralo pobegniti s svojih domov. V torek je poveljnik ameriških vojaških enot na stari celini Phillip Breedlove opozoril, da so se spopadi v Donbasu v zadnjem času spet razplamteli. Tisti dan so samo v zadnjih 24 urah našteli 71, v sedmih dnevih pa 450 napadov, ki jih je ameriški general pripisal upornikom. »Po mojem bo Rusija višala in nižala pritisk na razmejitveni črti, da bi prisilila Kijev, naj najprej izpolni svoj del minskega dogovora,« je pojasnil Breedlove.
Tudi nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, čigar država je letos na čelu Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), je na začetku tedna pred varnostnim svetom Združenih narodov izrazil zaskrbljenost, ker se spopadi nadaljujejo kljub pred letom podpisanim minskim sporazumom, ki je po njegovih besedah edina pot k trajni politični rešitvi konflikta v Ukrajini. S francoskim kolegom Jean-Marcom Ayraultom sta prejšnji teden obiskala Kijev, da bi ukrajinskemu vodstvu zagotovila, da ima še vedno evropsko podporo. Toda poleg skrbi zaradi notranjepolitičnih dogajanj in bojazni, da se v Kijevu izogibajo uvajanju reform in borbi proti korupciji, je bil vzrok njunega obiska še eden. Kakor je pred dnevi na podlagi pogovorov z neimenovanimi visokimi zahodnimi diplomatskimi viri poročala agencija Reuters, zdaj v evropskih prestolnicah vidijo, da je glavna prepreka za uresničitev mirovnega sporazuma nepripravljenost ukrajinskih oblasti, da bi izpolnile svojo obvezo iz minskega dogovora: sprejem zakona o volitvah v Donbasu in posebnem, avtonomnem statusu te regije.
Politično vroča zakonodaja
Posebni predstavnik OVSE Martin Sajdik je še v sredo izrazil trdno prepričanje, da bodo te volitve izvedene do konca tega leta. A takšne politično vroče zakonodaje razpadajoča ukrajinska vladna koalicija trenutno ne bi mogla sprejeti, tudi če bi jo hotela; v njej sta ostali le še dve, med sabo nič več pretirano prijateljski stranki, premierova in predsednikova, tri pa so iz nje pobegnile. Čeprav v zahodnih medijih tega ni opaziti, so v Ukrajini politični škandali in pretepi celo med poslanci znotraj vladajoče koalicije postali že skorajda običaj. Vodilni politiki drug drugega obtožujejo korupcije, kakor se je pred časom zgodilo med javno predvajanim uradnim srečanjem, ki ga je bil predsednik države Petro Porošenko prisiljen prekiniti, ker so si na njem v kleni ruščini izmenjavali psovke in si skoraj skočili v lase nekdanji gruzijski predsednik Miheil Saakašvili, ki je zdaj guverner odeške regije, in njegova nasprotnika, notranji minister Arsen Avakov in premier Arsenij Arcenjuk. Potem je na začetku februarja protestno odstopil gospodarski minister Aivaras Abromavičius, ki mu je sledila celotna ekipa z ministrstva. Nekdanji poslovnež po rodu iz Litve je dejal, da je vseprisotna korupcija večji sovražnik za nujne reforme v državi kakor spopad s separatisti.
Potem je sledila cela vrsta protislovnih novic, ki so včasih zašle tudi v zahodne medije. Tako je sredi februarja britanski BBC poročal, da je predsednik Porošenko pozval k odstopu premiera Jacenjuka, ker da je izgubil zaupanje v vladajoči koaliciji. Še isti dan so v parlamentu negativno ocenili delo vlade, toda razpravi o nezaupnci so se izognili, ker so ji nasprotovali prav poslanci iz stranke predsednika države, ki je premiera pred tem sam pozival k odstopu. Nato je v javnost prišla vroča novica, da je Jacenjuk odstopil, ki so jo v njegovem kabinetu kmalu zanikali, hkrati pa so mediji poročali tudi, da je Porošenko položaj predsednice vlade že ponudil drugi mednarodni vla dni zve zdnici, v ZDA rojeni nekdanji uslužbenki ameriškega zunanjega ministrstva Nataliji Jaresko, ki so ji prav tako morali podeliti ukrajinsko državljanstvo, ko je decembra 2014 postala finančna ministrica.
Kakorkoli že, Jacenjukova vlada, ki je v minulem letu »pridelala« 40-odstotno inflacijo ter skoraj tretjino nižji izvoz v Evropsko unijo in za desetino manjši BDP, kakor sta bila leto pred tem, še ni padla, čeprav koalicija nima več večine glasov v parlamentu. »Koalicije ni. Umrla je. Tisti, ki govorijo, da obstaja, so lažnjivci,« je včeraj povedal voditelj Radikalne stranke Oleg Ljaško. Pojasnil je, da ima v takšnem primeru predsednik države pravico razpustiti parlament, če se v 30 dneh ne uspe vzpostaviti nova parlamentarna večina. Toda za predčasne volitve se nihče zares ne zavzema, saj bi bile te po Ljaškovih besedah »zdaj za državo smrtonosne«. Zato je Porošenku predlagal, naj vzpostavi novo vladajočo koalicijo, v katero bi bila vključena tudi njegova stranka. To bi bila po mnenju analitikov edina rešitev, da se Ukrajinci izognejo neželenim izrednim volitvam, toda brez teh »ne bo pozitivnih sprememb, ker od te vlade, te koalicije in tega parlamenta nikoli ne bomo dobili boljših rezultatov«, kakor je za kitajsko agencijo Xinhua povedal predsednik združenja ekonomistov Ukrajine Andrij Novak.
