Tiskane izdaje
V Hasaki, prestolnici sirskega avtonomnega območja Rojava (kurdsko: zahodni Kurdistan), je bilo v ponedeljkovem samomorilskem napadu ubitih 25 ljudi, novica pa se v dneh velike bitke za Alep in ameriško-ruske diplomatske katastrofe, ki je le še poglobila trpljenje sirskega prebivalstva, ni prebila na naslovnice.
Vprašanje usode sirskih Kurdov je z začetkom turške vojaške operacije Ščit Evfrata (uradni vstop Ankare v sirsko vojno) in okrutno bitko za Alep v diplomatskem kaosu postalo obstranska tema – in tudi »postranska škoda«. Toda na severu Sirije se razmerja sil spreminjajo iz dneva v dan, hitro pa se približujeta tudi odločilni bitki z Islamsko državo v Raki, prestolnici samooklicanega kalifata, in Mosulu, drugem največjem iraškem mestu, kjer bodo ravno Kurdi po vsej verjetnosti odigrali najbolj pomembno vlogo.
Načrtovalci turškega vojaškega posega v Siriji nikoli niso skrivali, da je bil – poleg pregona IS s turških meja – glavnimotiv njihovega vstopa v najbolj krvav konflikt našega časa razbitje kurdskega momentuma na severu države. Kurdska milica YPG je v prvih osmih mesecih letošnjega leta na svojem velikem vojaškem pohodu osvojila ogromno ozemlja in v pijanosti zmagoslavja zasedla tudi številne večinoma arabske ter tudi turkmenske vasi, kar je pognalo v beg na tisoče ljudi.
Kurdi so prestopili reko Evfrat in začeli preboj na njenem zahodnem bregu, ki je veljal za nekakšno mejo »turške tolerance«. Vojaška in politična moč sirskih Kurdov, ki je začela naraščati po uspešni obrambi Kobanija pred obleganjem Islamske države, se je močno okrepila. Ključni akterji sirske vojne tega preprosto niso mogli prezreti in milica YPG je s pomočjo pripadnikov ameriških posebnih enot ter ruskega in koalicijskega vojaškega letalstva dejansko postala – vojska. Vojska in, (ne)hote, tudi podizvajalec ameriške in ruske zunanje politike, kar ima vedno svojo izjemno visoko ceno. Ko so bili sirski Kurdi letos poleti že čisto blizu udejanjenja svojega velikega zgodovinskega cilja, povezave vseh treh velikih kurdskih provinci v avtonomno območje Rojava, je uradna Ankara sprožila dolgo načrtovano vojaško operacijo. Kurdi so se hitro zbudili iz sanj o avtonomiji.
Kljub temu, da v točno sedmih tednih turškega vojaškega posega na severu Sirije ni prišlo do resnejših spopadov med turškimi silami in YPG, so se geostrateška razmerja na severu države močno spremenila. Glavnina kurdskih borcev se je – zaradi turški groženj in ameriških opozoril – pomaknila nazaj na vzhodni breg Evfrata, čeprav je mesto Manbidž, katerega želijo zavzeti pripadniki Sirske svobodne vojske (FSA), najbolj tesni turški »zavezniki« na terenu, še vedno v kurdskih rokah. Med turških vojaškim napredovanjem in postopnem vzpostavljanju »varnih con« in napovedanih območjih prepovedi letenja se sirski Kurdi še naprej spopadajo s pripadniki IS, hkrati pa so tudi v vse slabših odnosih z režimom v Damasku, s katerimi so vse od začetka vojne vzdrževali skrajno oportunistično »taktično premirje«, kar je močno vplivalo na njihove odnose z različnimi uporniškimi skupinami. Kljub veliki vlogi v sirski vojni se tako Kurdi nikoli – do zdaj – niso znašli na spisku (morebitnih) mirovnih pogajanj in to ne le zaradi nasprotovanja Turčije.
Kmalu odločilni bitki za Rako in Mosul
Sirski Kurdi so računali, da se jim bo njihovo tesno sodelovanje z Moskvo in Washingtonom izplačalo, a so se očitno ušteli in bili po uporabi, kot vedno v zgodovini, odvrženi. Takoj, ko se je njihova vloga na severu Sirije omejila, so za Rusijo in Združene države postali odvečna teža, saj je Islamska država ob spopadih za Alep in drami na diplomatskem parketu (vsaj za nekaj časa) postala drugorazredna tema.
A to se bo kmalu spremenilo. Združene države skupaj s Turčijo in nekaterimi uporniškimi skupinami pripravljajo napad na Rako, prestolnico samooklicanega kalifata. V načrtu napada naj bi imela pomembno vlogo prav kurdska milica YPG, kar pa je, vsaj uradno, za Ankaro nesprejemljivo. Toda ob vse bolj očitnem turškem obratu od ideologije k realpolitiki sodelovanje Turčije in sirskih Kurdov v prihodnje ni izključeno – še posebej zato, ker bo v ofenzivi na IS ključno vlogo odigrala pehota. Ravno tu je YPG – seveda ob primerni podpori iz zraka – najmočnejša.
Ne gre tudi pozabiti, da se še večja, vojaško bistveno bolj zahtevna in geostrateško neprimerno bolj pomembna ofenziva pripravlja tudi v sosednjem Iraku. Napad na Mosul, ki je dejansko središče IS in kjer ima skrajna sunitska milica, dejansko sunitska vojska, precejšnjo podporo lokalnega prebivalstva, se bo skoraj gotovo začel že to jesen. Tako s severa (mednarodna koalicija s šestimi pripadniki Slovenske vojske, kurdske sile iz iraškega Kurdistana, Sirije in tudi Irana), kot z juga (iraška vojska, šiitske milice iz Irana).
Bitki za Rako in Mosul bosta močno vplivali na usodo tako sirskih kot iraških Kurdov, a nekaj je že jasno: sanje o kurdski državi v Siriji (kaj šele širše) so bile ves čas le – sanje.
