Majhne možnosti za ameriško zbližanje z Rusijo

Koliko časa bo trajalo premirje na sirskih bojiščih, je ta trenutek ena največjih ugank. Toliko bolj, ker je zaradi globokega nezaupanja med Rusijo in Zahodom nemogoče oceniti, koliko je sploh resen dogovor, ki sta ga dosegla zunanja ministra ZDA in Rusije, John Kerry in Sergej Lavrov.

Njun premik v stališčih, ki bi ga bilo v normalnih časih mogoče razumeti vsaj kot pol koraka k zbližanju, je v vsej zapletenosti sirske krize, ki je zdaj že sinonim za vso kompleksnost svetovne politike, postal prvovrstna uganka. Zato je še toliko bolj zanimivo, kaj si o njem misli vodja moskovskega Carnegie centra Dmirti Trenin, ki velja za enega vodilnih ruskih zunanjepolitičnih strokovnjakov in ki zaradi svoje vloge v enem vodilnih ameriških vzhodnoevropskih think-tankov kot nekdanji ruski oficir lahko razume obe strani.

Njegova analiza, pred kratkim objavljena na straneh nemške fundacije za Mednarodno politiko in družbo (IPG), ni ravno obetavna. Trenin namreč razen želje po kolikor tolikor koordiniranem vojaškem nastopu proti skupni nevarnosti, ki jo ta trenutek še vedno predstavlja tako imenovana Islamska država, v sedanjem dogovarjanju Moskve in Washingtona ne vidi tako rekoč nobenih drugih skupnih točk. Celo v primeru, če bi se premirje utrdilo in bi se med nekdanjima velesilama vendarle vzpostavilo resnejše sodelovanje pri reševanju sirske krize, to sodelovanje ne bi bilo strateško, ampak kvečjemu taktično. Za kar koli več bi bilo namreč nujno takoj in nepreklicno razjasniti, kakšne namene in cilje sploh imata potencialna partnerja, kar pa je ta trenutek praktično neizvedljivo. Nameni so namreč že v osnovi videti povsem različni.

Kaj Zahodu sporoča Moskva

Ruski predsednik Vladimir Putin je pred skoraj natanko enim letom, ko je s svojim vojaškim vstopom v sirsko krizo šokiral svet, želel svetu in Zahodu sporočiti predvsem eno stvar, pravi Trenin: da se Rusija vrača na svetovni oder kot vojaško-politična sila, in terja, da jo kot tako tudi obravnavajo. Vse drugo, od boja proti Islamski državi do podpore sirskemu diktatorju Asadu, stikov z Iranom in odnosa do tako imenovane zmerne sirske opozicije, je bilo v Moskvi veliko bolj megleno in pogosto sploh ne dokončno definirano. Nekatere zadeve so po letu dni sicer postale nekoliko bolj jasne, pravi Trenin, še vedno pa je zelo veliko ugank, na katere niti ruski analitiki nimajo pravega odgovora. Ključno je menda torej zgolj omenjeno sporočilo, namenjeno tudi takšnim regionalnim igralcem, kot so Turčija, Izrael ali Saudska Arabija, kar naj bi se po Treninovih besedah povsem ujemalo tudi z najpomembnejšim Putinovim zunanjepolitičnim ciljem, Rusijo 25 let po zlomu Sovjetske zveze znova narediti za svetovno silo.

Drug takšen cilj, ki pa je bil razen letalskih napadov že veliko manj natančno definiran, naj bi bila ohranitev sirske teritorialne integritete. Ne toliko zaradi ohranjanja Asadovega režima, ampak predvsem zaradi nadaljnje ruske vojaške prisotnosti v tistih oporiščih ob sredozemski obali, ki so za Rusijo strateško pomembna tako zaradi ohranjanja prisotnosti na Bližnjem vzhodu kot zaradi nadzora nad sredozemskim in črnomorskim bazenom.

Le pogojno sporni Asad

Usoda sirskega diktatorja Bašarja al Asada, okoli katere se stališča ZDA, Zahoda in Rusije pri reševanju sirske krize menda najbolj razlikujejo, po Treninovem mnenju za Rusijo sploh ni najbolj pomembna. V Moskvi sicer menda cenijo Asadovo vlogo pri zatiranju mavričnih »arabskih pomladi«, zaradi katerih bi utegnili imeti težave tudi v Rusiji. Hkrati naj bi bil Asad za Moskvo, v nasprotju z Zahodom, ki je s svojimi nepremišljenimi vojaškimi posegi sprožil celo vrsto državljanskih vojn, tudi nekakšen zagovornik ohranjanja statusa quo. Kljub temu pa, kot pravi Trenin, ni ključen. Prej je mogoče reči, da ga Putin podpira, ker Rusija v sirski opoziciji do zdaj še ni našla nobenega dovolj verodostojnega partnerja, na katerega bi se bilo v pogajanjih z Asadovim režimom sploh mogoče zanesti.

Nič manj zanimiva ni ocena, po kateri se je Rusiji v regiji s številnimi šiitskimi akterji (Damask, Teheran, Bagdad, Hesbolah) uspelo dobro pozicionirati, ne da bi se pri tem zapletla v boje za oblast med šiiti in suniti. Poleg tega ima Rusija dobre odnose z Egiptom, ki velja za eno pomembnejših sunitskih držav, intenzivira pa tudi stike s Saudsko Arabijo, ne da bi pokvarila tistih z Jordanijo, kar ji ob relativno spretni obnovitvi stikov s Turčijo (po sestrelitvi ruskega lovca) do določene mere dviga ugled v celotni regiji.

Enak status, ne prevlada

Vse to pa kljub temu ne pomeni, da bi Rusija s svojim angažiranjem v Siriji in na širšem Bližnjem vzhodu Združenim državam hotela odvzeti vodilno vlogo in se pozicionirati kot nova zaščitna sila. Kremlju je veliko pomembnejši njegov ključni cilj, da se znova uveljavi kot pomemben in upoštevanja vreden globalni akter in da si zagotovi dobre izhodiščne položaje v vseh z nafto bogatih muslimanskih državah, ki so zaradi bližine pomembne tudi za Rusijo in njeno varnost. Seveda pa med cilje spada tudi uničenje džihadističnih teroristov, ki bi že s svojim zgledom lahko pomenili resno nevarnost tako za Rusijo kot za številne z njo v Skupnost neodvisnih držav (SND) povezane države.

Rusija je torej zelo resno zainteresirana tako diplomatsko kot tudi vojaško sodelovati z Zahodom, pravi nekdanji visoki ruski oficir, ki v Moskvi vodi ameriški miselni trust. »Putinova politika Zahodu morda ni všeč, vendar ima svojo logiko«. Njen praktično edini pogoj pa je, da jo je Zahod pri oblikovanju nujno potrebnega novega svetovnega reda pripravljen upoštevati kot še vedno pomembno svetovno silo in enakopravno partnerico. Za kar pa v Washingtonu ni videti pravega navdušenja. A dokler se to ne bo spremenilo, pravi Trenin, bodo odnosi med Rusijo in Zahodom še naprej napeti in odvisni od vsakokratnih taktičnih potez ene ali druge strani.