Tiskane izdaje
Kilis − Sredi kaosa, revščine in obupa, ki vladajo v središču turškega obmejnega mesta, kjer se je v času sirske vojne število prebivalcev z 90.000 povečalo na več kot 200.000, je oaza miru, ostankov normalnosti in upanja. Oaza, kjer sejejo semena prihodnosti. Morebitne prihodnosti.
V sirskem družbenem centru je v ponedeljek dopoldne vladalo sproščeno in toplo vzdušje. V učilnicah, kjer se otroci in odrasli skupaj učijo ročnih spretnosti, računalništva in tujih jezikov, so učitelji, vsi Sirci in Sirke, na stežaj odprli vrata. Bil je svež in sončen pomladni dan. Utrujeni begunci vseh starosti in družbenih stanov so v mestu, ki je zaradi nesebične pomoči ljudem, ki so pobegnili iz najbolj krvavega konflikta našega časa, letošnji kandidat za Nobelovo nagrado za mir, dihali s polnimi pljuči. Lepo jih je bilo opazovati. Govorili so o prihodnosti. O tem, kako bi radi obnovili svoje domove in začeli življenje s točke nič. Le da se vojna konča. Potrebujejo le mir, nič drugega. In življenje bo − zaživelo.
»To je moja misija.«
Foto: Elio Germani
Misija miru
Gospod Abdul Salam Salameh, upravitelj sirskega družbenega centra, je ganjeno opazoval dogajanje v »razredih«. V Turčijo je z družino iz Alepa prišel pred petimi meseci. Pred tem je dolgo poučeval na univerzah v Maleziji in Pakistanu, študiral je tudi v Združenih državah in Veliki Britaniji. Možakar − nomen est omen −, ki ima že v imenu veliko miru (salam in salameh sta arabska izraza za mir), je strokovnjak za robotiko, ekonomijo in strojno inženirstvo. »Ne morem spati. Ves čas razmišljam, kaj bi moral storiti za svoje ljudi. Moja družina je na varnem, hvala bogu, a moja naloga je pomagati vsem, ki jim lahko. Čutim krivdo preživelega, hkrati pa ves čas pričakujem slabe novice. Vedno, ko mi zazvoni telefon, se ustrašim, da se je nekomu, ki mi je blizu, v Siriji zgodilo kaj strašnega. Ves čas so v očesu smrti,« se je solznih oči nemudoma odprl gospod Salameh, pod čigar vodstvom je center za pomoč sirskim beguncem v Kilisu dobesedno zacvetel.
V dnevne aktivnosti centra je vključenih 700 beguncev. 1500 jih je na »čakalni listi«. Ljudje so že davno dojeli, da bodo v Turčiji ostali dlje časa, zato so se začeli pripravljati na novo življenje. Neskončno pomembno je narediti korak iz kratkoročnosti v osmišljeno prihodnost. To je po upraviteljevih besedah ena ključnih nalog sirskega družbenega centra v Kilisu. »Ljudi želim naučiti, kako preživeti. Želim jim pomagati, da ne bodo več odvisni od pomoči nevladnih organizacij in države. Silim jih v aktivnost. Pasivnost je greh, ki uničuje ljudi v begunskih taboriščih. Zelo dobro vem, kako težko je, a nimamo se pravice ustaviti. To dolgujemo drug drugemu. To dolgujemo naši domovini,« je nadaljeval erudit in »skrajni« humanist, ki se ne zateka v lažni optimizem in metafizične floskule, in nadaljeval: »Ne, ne verjamem, da bo premirje zdržalo. Za to bi potrebovali dogovor desetih oziroma vsaj petih modrih svetovnih voditeljev. Toliko pa jih nimamo, žal ... Še huje, bojim se, da se približuje armagedon. Da je dogajanje v Siriji le začetek nečesa še hujšega. Nečesa, kar smo v zgodovini že doživeli.«
Abdul Salam Salameh. Foto: Elio Germani
Abdul Salam Salameh vsak dan hodi po ulicah in prepričuje starše, ki so otroke namesto v šole poslali na črni trg dela, naj pošljejo svoje (večinoma) sinove v šolske klopi. Razume njihove težave − revščina množično zasužnjuje otroška telesa. Le eden izmed desetih sirskih begunskih otrok v Kilisu hodi v šolo. Celotna generacija sirskih otrok se o človeštvu uči iz vojne, ne iz učbenikov. To je najhujša tragedija sirske vojne, ki bo imela dolgoročne in globoke posledice za celotno družbo, državo in regijo. Gospod Salameh je na frontni črti boja za človečnost. Za ostanek človečnosti. »Včasih pozabim, da obstajam. To ni prav. Niti za trenutek ne smem popustiti in se prepustiti bolečini. Drugim je veliko huje. Poglejte samo slike, ki so jih na slikarskem tečaju tukaj narisali otroci. Toliko travm. Toliko tragedije,« je upravitelj pokazal na tablo v drugem nadstropju sirskega družbenega centra, kjer je bilo vse bolj živahno.
V enem od razredov je potekal pouk angleškega jezika, v drugem turškega. Učitelj računalništva se je v novi in odlično opremljeni učilnici pripravljal na začetek ure. Skupina žena in deklet se je pod budnim očesom »inštruktorice« učila plesti. V najmanjši učilnici je potekal frizerski tečaj. Žensk na ulicah skoraj ni mogoče videti. A v učilnicah so bile v večini. V veliki večini. Pozabljene borke ključnih bitk, ki jim je vojna ukradla obraze in imena. Abdul Salam Salameh je naredil vse, da bi jim jih vrnil. Okoli sebe je zbral izjemno skupino sodelavk, ki mu z energijo in inteligenco ne pustijo dihati. Ena izmed njih, socialna psihologinja Batul iz Alepa, je po končanem študiju pred vojno delala z otroki staršev, ki so se znašli v režimskih ječah. Ko je izbruhnila vojna, je kot osebna svetovalka hodila med bombami po opustošenem mestu in pomagala ljudem. Potem je morala zbežati. Danes Batul v sirskem družabnem centru v Kilisu večinoma skrbi za travmatizirane otroke.
Foto: Elio Germani
Strah in nevednost
»V strokovni literaturi ni dovolj znanja. Vsak dan se učim. Iz izkušenj. Otroci so najboljši učitelji. Neverjetno je, kako uspešno se spopadajo s sindromom posttravmatskega stresa, ki je med njimi skoraj epidemičen. Jaz pomagam njim in oni pomagajo meni. Le tako je mogoče preživeti,« je povedala s pisano ruto pokrita socialna psihologinja Batul, ki je Turčiji hvaležna, da je odprla vrata toliko sirskim beguncem (skoraj trem milijonom). Samo v Kilisu živi več sirskih beguncev kot v polovici držav Evropske unije skupaj. Toda v zadnjih mesecih so se po njenih besedah izrazi na licih mimoidočih spremenili. V njihovih očeh vidi strah. In strah je nevaren, zelo nevaren.
Strah ubija človečnost. Strah in nevednost. »Ali se bomo borili za dobro ali pa nas bo požrla tema. Tako preprosto je,« se je s tesnim objemom poslovil gospod Mir.
