Tiskane izdaje
Po prvem valu beguncev, ki je prejšnji konec tedna zajel Slovenijo, je zdaj nekoliko zatišja. Pri notranjem ministrstvu menijo, da reka beguncev ne bo več tako naraščala, a da ne bo niti poniknila. Nihče si seveda ne upa napovedati, kako bo v prihodnje, gotovo pa je, da vzroki za nastanek begunske krize niso izginili, ampak se celo množijo.
Državljanska vojna v Siriji, od koder prihaja največ beguncev, se še stopnjuje. Vse bolj nemirno je tudi v Afganistanu, kjer divja prikrita etnična vojna med proameriškim režimom in uporniškimi talibi, ki so večinoma iz vrst Paštunov, in v Iraku, kjer se vladne sile borijo proti Islamski državi. Novo žarišče trpljenja postaja tudi Jemen, v katerem vodi Saudska Arabija brutalno vojno proti Hutijem, ki so leta 2011 sprožili revolucijo, našteva razžarjena žarišča Bližnjega vzhoda strokovnjak za to področje dr. Primož Šterbenc, docent z Univerze na Primorskem, sociolog religije in specialist za islam. Izvirni greh za požar, ki je zajel to območje, pa je bil, pravi, ameriški napad na Irak, ki je izzval nastanek gibanja Islamska država in odprl vrata pekla, kakor je ameriški poseg poimenoval takratni generalni sekretar Arabske lige Amr Musa.
Še stotisoči čakajo
Povodnji beguncev z območja pekla se pridružujejo tudi reke nesrečnikov iz držav sahelske in podsaharske afrike. Po eni strani so žrtve podnebnih sprememb in širjenja puščave, po drugi pa svojega neenakopravnega položaja od zahodnega jedra stalno odvisne periferije v strukturi svetovne ekonomije. Umirjanje kitajske gospodarske rasti, padec cen nafte in podobno je zmanjšalo tudi povpraševanje po surovinah in tako povečalo težave afriških držav. Negotove so, denimo, razmere v Nigeriji ki je bogata z nafto, pa Alžiriji, kjer se še predobro spominjajo državljanske vojne med islamisti in režimom v 90. letih.
Begunci so cena, ki jo plačujemo za globalizirano ekonomijo, v kateri velja prost pretok za dobrine, ne pa tudi za ljudi. Ne le vojaški spopadi, tudi ekonomske krize, naravne katastrofe, podnebne spremembe so vzroki, zaradi katerih se moramo na begunske krize in na to, da bomo živeli bolj nomadsko kot doslej, kar navaditi, pravi filozof Slavoj Žižek v svojem zadnjem eseju za London Review of Books.
Med begunci, ki se pomikajo po balkanski poti proti Nemčiji, je zdaj največ, od 60 do 70 odstotkov, Sircev. Režim predsednika Asada se zaradi številne premoči uporniških vojsk zateka k večji uporabi težkega orožja, kar še povečuje trpljenje civilnega prebivalstva. Čedalje več ljudi se zato pridružuje reki štirih milijonov Sircev, ki so že zapustili državo. Če se razmere ne bodo umirile, jih bo v kratkem odšlo na pot še nekaj sto tisoč, napoveduje Šterbenc. Njim pa se pridružujejo tudi tisti, ki so že prebili leto ali dve kot prebežniki v Turčiji ali Libanonu, vendar v teh državah niso bili sprejeti, kakor so morda pričakovali. Mnogi se počutijo brezperspektivno, ker v okoljih z uveljavljenim tradicionalnim sistemom družbene razslojenosti niso dobili ustreznih služb in so bili prisiljeni celo v prostitucijo ali prosjačenje.
Ta begunska reka zdaj teče predvsem proti Nemčiji. Del beguncev so sicer sprejele tudi bogate zalivske države (Združeni arabski emirati 100.000 novih k že 250.000 starim, Saudska Arabija kakšnih 200.000, predvsem Sircev), a tega v skladu s svojo tradicijo, da se musliman z dobrodelnostjo ne sme hvaliti, ne poudarjajo, opozarja Šterbenc. Toda te države so prebežnikom geografsko težko dostopne, hkrati pa so tudi same − v strahu pred terorizmom − omejile njihov sprejem. Poleg tega imajo majhne države, kot denimo Katar, že zdaj po nekajkrat več tuje delovne sile kot lastnih državljanov in bi množičen prihod beguncev porušil krhko stabilnost. Saudska Arabija ima, po drugi strani, ogromno svojih mladih in dobro izobraženih kadrov, ki jih mora zaposliti, hkrati pa se tudi sami Sirci zavedajo, da zaradi podtalne Islamske države ni več varna.
Nemčija, obljubljena dežela
Domneva, da se bodo muslimanski begunci zatekali v okolja z enako prevladujočo religijo, je napačna sama po sebi, opozarja dr. Marina Lukšič Hacin, sociologinja in strokovnjakinja za migracije na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti: »Muslimani, tako kot kristjani, niso monolitni blok, poleg tega ljudje, ki bežijo pred streli, ne odhajajo tja, kjer častijo njihovega boga, ampak kjer bodo varno živeli. Zagotovo pa ima pri beguncih, ki se pomikajo tudi skozi naše kraje, veliko vlogo ustvarjen mit o Nemčiji, deželi, kjer se cedita med in mleko. Podoben mit je med Slovenci prevladoval v 19. stoletju o obljubljeni deželi Ameriki. Zgrajen je bil najprej na pismih tistih, ki so tam že bili, nato na poročanju medijev, nazadnje pa tudi s spodbujanjem agencij, ki so novačile ljudi za odhod v ZDA.«
Tudi pri sirskih beguncih utegne biti v ozadju med različnimi interesi želja po zaslužku, meni sociologinja in opozarja, da se pri ilegalnih prehodih ljudi čez meje, bodisi delovne sile ali beguncev, vedno ustvarjajo ekstra profiti. Po njenem mnenju so se v »posel« z begunci vključili različni spodbujevalci, ki še napihujejo mit o obljubljeni Nemčiji, in tako dodatno dvigajo ljudi na noge.
Nemčija se jim, kot najmočnejša in hkrati varna zahodnoevropska država, ki zaradi ostarelega prebivalstva potrebuje demografsko pomladitev, tudi objektivno kaže kot zelo primerna destinacija za nov začetek. Poleg tega ima razvito tradicijo sprejemanja beguncev. Tudi za časa razpadanja Jugoslavije jih je sprejela veliko, a jih je, ko so se zadeve umirile, vrnila v njihovo okolje. Zagotovo je odziv Nemčije in Avstrije na begunsko krizo ta hip ustrezen, še posebno v primerjavi s kakšno Madžarsko ali celo Slovenijo, pravi dr. Lukšič Hacinova, vendar je treba počakati na naslednji korak po sprejemu, to je integracijo beguncev v družbo. Glede tega se ji zdi nemška tradicionalna in politična kultura pomanjkljiva v primerjavi s skandinavskimi državami: »Če bo Nemčija potrebovala veliko nove delovne sile, bo tudi tujcem, zlasti izobraženim, omogočila dostop do trga dela, drugače pa verjetno ne.«
To deloma potrjuje nova nemška zakonodaja, po kateri lahko tisti s statusom begunca delajo − toda le če se za njihovo delovno mesto ne zavzema noben državljan EU. Delova dopisnica iz Berlina Barbara Kramžar poroča, da se za zdaj, tudi zaradi birokratskih ovir, ti postopki še zelo zatikajo, in dodaja, da Nemčija sicer res potrebuje precej delovne sile, a je vprašanje, ali bodo priseljenci ustrezali zahtevanim profilom. Do tedaj jim dajejo hrano in žepnino.
