Tiskane izdaje
V eksploziji avtomobila bombe je bilo v jutranjih urah na jordansko-sirski meji ubitih najmanj šest in ranjenih štirinajst jordanskih obmejnih policistov. Napad se je zgodil v neposredni bližini begunskega taborišča Al Rukban, v katerem v grozljivih razmerah životari več kot 60.000 ljudi.
Napad na jordanske obmejne policiste je bil koordiniran, v njem je sodelovalo več vozil, vnel pa se je tudi spopad med napadalci in jordanskimi varnostnimi silami. Odgovornost za bombni napad, ki se je zgodil le štirinajst dni po tem, ko so neznani napadalci v Amanu ubili pet pripadnikov državne varnostne službe, za zdaj ni prevzel še nihče. Jordanska vojska je sporočila, da je bil napad izveden s sirskega ozemlja. Napad se je zgodil v obdobju, ko jordanske oblasti izvajajo množične aretacije domnevnih skrajnih islamistov.
Divja tromeja
Aktivnosti jordanske vojske in policije so sicer na severu države, kjer poteka pred točno sto leti zarisana puščavska meja med Jordanijo, Sirijo in Irakom, močno omejene. Na območju bližnjevzhodne tromeje namreč že vrsto let vlada skoraj popolno brezvladje, kjer kraljujejo tihotapci z orožjem in ljudmi ter vse bolj tudi skrajne islamistične milice, ki so izkoristile varnostni vakuum na širšem območju tromeje, kjer ni niti enega vira pitne vode, poleti pa temperature presežejo petdeset stopinj Celzija. V takšnih varnostno, humanitarno in vremensko izjemno slabih razmerah je v nekakšnem »tamponskem območju« na nikogaršnjem ozemlju ujetih in od mednarodne skupnosti povem pozabljenih 70.000 sirskih beguncev, do konca leta pa jih bo po napovedih Združenih narodov že 100.000.
Okoli 60.000 ljudi biva v begunskem taborišču Al Rukban, kjer je preskrba močno omejena, znotraj taborišča pa po pripovedih beguncev in humanitarnih delavcev vlada najbolj trda oblika socialnega darvinizma. Okoli 10.000 ljudi je ujetih za kamnito barikado, ki uradno ločuje Jordanijo in Sirijo. Njihovo število vztrajno narašča, jordanske oblasti pa v državo vsak dan spustijo le med sto in dvesto beguncev – skoraj dvajsetkrat manj kot pred dvema letoma, ko je v hašemitsko kraljevino iz sirske vojne na dan pribežalo tudi po 4000 ljudi, kar je močno obremenilo Jordanijo, sicer še iz časov okupacije Iraka najbolj tesno ameriško zaveznico v regiji in državo, katere zgodovina je zgodovina begunstva, s terorističnimi napadi pa ima zelo krvave izkušnje (Aman, Akaba …).
Preobremenjena Jordanija
V siromašni in infrastrukturno izjemno omejeni Jordaniji, ki ima devet milijonov prebivalcev in pol, trenutno živi okoli 1,4 milijona sirskih beguncev − več kot v celotni Evropski uniji skupaj. Delež beguncev na število prebivalcev je večji le še v Libanonu. Le slabi polovici sirskih beguncev v Jordaniji (okoli 650.000) je pri Organizaciji Združenih narodov za begunce (UNHCR) uspelo pridobiti uraden begunski status. Vsi drugi Sirci so v Jordaniji popolnoma brezpravni. Velika večina jih živi pri sorodnikih in znancih v obmejnih mestih in vaseh, kjer se je − o tem sem se prepričal na lastne oči − število prebivalcev marsikje celo potrojilo, begunsko taborišče Zatari pa je že dolgo časa tretje do četrto največje »mesto« v državi. V najbolj obremenjenih obmejnih krajih je − tudi zaradi posledic podnebnih sprememb − že pred tremi leti začelo zmanjkovati vode. Nekateri izviri so se preprosto izsušili, vodnjaki pa so se izpraznili. Hrane je malo in je izjemno draga. Šolske kapacitete so omejene − skoraj dve tretjini begunskih otrok v Jordaniji ne obiskuje pouka, gospodarsko šibka država brez omembe vrednih naravnih bogastev in industrije pa je pri spopadanju z begunsko krizo tako rekoč v celoti odvisna od mednarodne, večinoma evropske humanitarne in razvojne pomoči.
Jordanskim oblastem se je dolgo časa − podobno velja za demografsko sicer bistveno bolj »vnetljivi« Libanon − uspelo spopadati tako s humanitarnimi kot z varnostnimi posledicami sirske vojne, toda tenko mejo stabilnosti se lahko zelo hitro prestopi. In številnim silam v regiji in tudi zunaj nje bi destabilizacija Jordanije zelo odgovarjala.
