Tiskane izdaje
Kurdski uporniki v Iraku - in po vsej verjetnosti tudi v Siriji - so se z vstopom Turčije v vojno znašli na istem seznamu tarč kot pripadniki Islamske države. Težko se je znebiti vtisa, da so bili Kurdi, eno najučinkovitejših orodij mednarodne koalicije v boju proti IS, žrtvovani v procesu širitve zavezništva.
Na isti dan, ko je Turčija začela svojo dvojno vojaško ofenzivo proti islamističnim skrajnežem v Siriji in kurdskim upornikom na severu Iraka, se je v Erbilu, prestolnici iraškega Kurdistana, mudil ameriški obrambni minister Ashton Carter, ki je z voditelji avtonomne regije razpravljal o njihovih operacijah proti pripadnikom Islamske države. Carter je po obisku ocenil, da kurdske obrambne sile predstavljajo »tisto, za kar smo si prizadevali«. V mislih je imel strategijo ZDA, da lokalnim enotam na severu in zahodu Iraka omogočijo prevzem kopenskih operacij. »Želimo si nečesa trajnega. To pa lahko dosežejo samo ljudje, ki tu živijo,« je dejal.
Kot je znano, so dobro izurjene kurdske sile, ki na severu Iraka delujejo pod okriljem kurdske delavske stranke (PKK), v preteklem letu odigrale pomembno vlogo pri zaustavljanju širjenja IS. V tem kontekstu veljajo za enega ključnih zaveznikov mednarodne koalicije držav v njenem boju proti islamističnim skrajnežem. Toda z vstopom Turčije v vojno so se naekrat znašle ujete na dveh različnih frontah, v položaju, kjer njihova strateška vrednost izgublja pomen.
»Med PKK in IS ni razlik«
Turčija je v petek na olajšanje Washingtona končno začela napadati IS. Toda le nekaj ur po bombardiranju položajev islamskih skrajnežev v Siriji je ofenzivo razširila tudi na sever Iraka, na območje, ki ga nadzorujejo pripadniki PKK. Od takrat se njeni napadi na položaje levičarskih milic stopnjujejo, po poročanju Al Džazire so bistveno silovitejši od tistih, ki jih članica Nata izvaja proti IS v Siriji.
Razvoj dogodkov kaže, kje se v resnici nahajajo turške prioritete. Politiki v Ankari o obeh skupinah pogosto govorijo z enako mero prezira. Kot je pred dnevi poudaril zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu »med PKK in Daešom (IS) ni nobene razlike«. Turčija, kot je dejal, vztraja, da se PKK z islamističnimi skrajneži bori »zaradi moči, ne pa miru ali varnosti«.
ZDA tako kot Turčija kurdsko delavsko stranko uvrščajo med teroristične organizacije. Toda njihova ključna prioriteta v regiji ostaja boj proti islamističnim skrajnežem. Kurdske enote, podprte z ameriško vojaško pomočjo, so trenutno edine kopenske sile, ki se uspešno bojujejo proti pripadnikom IS. Bela hiša je dva dni po izrednem zasedanju zveze Nato, na katerem je Turčija s strani ostalih 27 članic prejela močno podporo za svojo dvojno vojaško ofenzivo, zavrnila očitke, da je Obamova administracija v zameno za turško pomoč žrtvovala Kurde.
Predstavniki ameriške vlade so vztrajali, da je dogovor o uporabi turških oporišč za vzletanje zavezniških letal, ki obstreljujejo položaje IS, nastal vsaj teden dni pred vstopom Turčije v vojno. Le nekaj dni zatem so pripadniki PKK domnevno umorili dva turška policista, to pa je bil po besedah uradnikov tudi glavni razlog za turško ofenzivo na severu Iraka. ZDA sedaj potihem prepričujejo Ankaro, naj v svojem obračunavanju s Kurdi pokaže večjo mero »premišljenjosti«. A večjih sprememb v turškem pristopu si po doslej videnem ne gre obetati.
Dogovori še potekajo
Razlaga Washingtona seveda ne spreminja dejstva, da med ZDA in Turčijo, vsaj kar se tiče ključnih prioritet v vojni proti IS, vlada precejšen razkorak. Ameriška vlada namerava s turško pomočjo na severu Sirije ustvariti »varnostno območje«. Toda obe strani dogovor, kot ugotavlja Foreign Policy, interpretirata drugače. Medtem ko ZDA vztrajajo, da pogajanja o končni obliki in načinu delovanja ter varovanja območja, ki bi se raztezalo na več desetkilometrskem pasu tik ob Turčiji, še potekajo, dogovor za Ankaro predstavlja najboljšo možnost, da na svoji meji prepreči morebiten nastanek močne kurdske politične entitete. Ameriška administracija na drugi strani upa, da bo vzpostavitev varnostnega območja prekinila vsaj dve poti za oskrbovanje islamističnih skrajnežev, ki potekata skozi mesti Dabik in Džarabulus.
Kot v vsakem regionalnem sporu v turško-kurdskem konfliktu ne gre prezreti notranjepolitičnega konteksta. Predsednik Recep Tayyip Erdoğan po neuspehu svoje stranke na nedavnih parlamentarnih volitvah želi pokazati, da še vedno obvladuje položaj v lastni državi. Nažalost tudi s tem, da se obračuna s kurdsko manjšino in njenimi predstavniki v parlamentu.
