Tiskane izdaje
Odkar je ruski predsednik Vladimir Putin v ukrajinski krizi s priključitvijo Krima potegnil za evropske razmere in »nedotakljivost evropskih povojnih meja« povsem nedopustno potezo, je bilo jasno, da se bodo napetosti prej ali slej preselile tudi v Črno morje.
Tako rekoč povsem zaprto morje, ob katerem poleg Ukrajine in Rusije ležijo tudi tri za jugovzhodno krilo Nata tako pomembne članice zavezništva, kot so Romunija, Bolgarija in Turčija, je s Putinovo potezo tudi za Nato postalo ena izmed strateških prioritet. V zavezništvu vse od julijskega vrha v Varšavi o tem ni nobenega dvoma več. Če se je Nato zaradi krize na vzhodu Ukrajine in »ruske nevarnosti« odločil z okrepljenimi mobilnimi mednarodnimi enotami in najsodobnejšo oborožitvijo zaščititi svoje severnovzhodno krilo, ki sega vse od majhnih pribaltiških članic do velike Poljske, je bilo najbrž samo vprašanje časa, kdaj bo to svojo frontno črto raztegnil tudi proti svojemu jugovzhodnemu krilu.
Pobuda Romunije, ki je Nato že pred časom pozivala, naj zaradi čedalje večje ruske vojaške navzočnosti na strateško pomembnem Krimu končno okrepi svojo vojaško navzočnost v Črnem morju, je bila zato več kot dobrodošla. Vprašanje je bilo le, kako zaradi precej različnih interesov samih občrnomorskih članic zavezništva, Romunije, Bolgarije in Turčije, zadevo izpeljati tako, da bo signal Rusiji dovolj močan in enoten, razlike med članicami pa ne preveč očitne.
Spretno manevriranje
V Bukarešti so od samega začetka absolutno prepričani, kot je za Deutsche Welle pred kratkim zapisal član romunske redakcije tega nemškega medija Robert Schwartz, da je ruska aneksija Krima v celoti potrdila njihove že več let stare zahteve po stalni prisotnosti Natovega bojnega ladjevja v Črnem morju. Problem je, ker Turčija, zlasti po spravi predsednikov Recepa Tayyipa Erdoğana in Vladimirja Putina, ki je sledila rusko-turški zaostritvi zaradi turške sestrelitve ruskega lovca, tudi zaradi svojih interesov v sirski vojni »zelo spretno manevrira med zvestobo zavezništvu in sodelovanjem s Putinovo Rusijo«, medtem ko Bolgarija, ki je tik pred predsedniškimi volitvami (te bodo v nedeljo 13. novembra), zavrača Natovo vojaško navzočnost v Črnem morju. Po predstavah predsednika bolgarske vlade Bojka Borisova Natova flota v tem morju nima kaj iskati.
Precej neenotna, vendar Natovi mornarici ne preveč naklonjena sta tudi predvolilno že povsem razgreta predsedniška kandidata, čeprav je predsedniška funkcija v Bolgariji bolj simbolična. Ujeta sta med zvestobo EU in Natu ter ohranjanje kolikor toliko solidnih odnosov z Rusijo. Borisova favoritka in sedanja predsednica parlamenta Cecka Cačeva obljublja bolj ali manj nadaljevanje sedanje politike, opozicijski kandidat, nekdanji vojaški pilot in general Rumen Radev, ki po zadnjih anketah pred odločilnim drugim krogom volitev celo malenkostno vodi, pa priznava rusko aneksijo Krima kot upravičeno in opozarja na veliko odvisnost bolgarskega gospodarstva od Rusije. V ozadju so tudi begunci, ki pritiskajo na Bolgarijo in zaradi katerih mora Sofija paziti, da vzdržuje dobre odnose s Turčijo.
Enotnost zavezništva
Kljub vsem tem razlikam med Natovimi črnomorskimi zaveznicami pa so obrambni ministri zavezništva med svojim zadnjim zasedanjem, ki je bilo konec oktobra, povsem jasno sklenili, da mora Nato tudi na svojem južnem krilu »slediti skupni liniji«. Dogovorili so se o ustanovitvi skupne brigade pod vodstvom Romunije, v kateri bo do 5000 vojakov, s svojimi mornariškimi in letalskimi enotami pa jo bo podprlo tudi več drugih članic Nata. To sicer ne bo stalna flota Nata, ki bi bila permanentno nameščena v Črnem morju, pravijo Natovi strategi, bo pa jasen dokaz odločenosti zavezništva, da namerava okrepiti svojo vojaško navzočnost v tem morju in s tem vnaprej preprečiti vsakršne vojaške provokacije. Navsezadnje tudi zaradi vojne pred leti v prav tako občrnomorski Gruziji, ki je zaradi svojega prehitrega siljenja v zahodnoevropske integracije, podobno kot Ukrajina, po nepotrebnem izgubila del svojega ozemlja.
