Tiskane izdaje
Trst – Blizu nekdanjega silosa pri železniški postaji, kjer na betonskih tleh prenočuje okoli dvesto beguncev, je pisarna italijanskega solidarnostnega konzorcija ICS. »Vseh ni mogoče takoj nastaniti v stanovanja, vendar se trudimo,« pravi predsednik konzorcija Gianfranco Schiavone. Skupaj s Karitasom si tako že nekaj let prizadevajo, da bi bilo življenje tistih, ki pribežijo v Trst, dostojno. In ne takšno kot v silosu.
Kakih dvajset minut peš od pisarne ICS stoji stara vila, kjer so v devetih stanovanjih nastanjeni prosilci za azil. Nasiri med vzpenjanjem po stopnicah pozdravlja sosede. V stanovanju ga pričakata Adi in Derviši, v ponvi na štedilniku se že greje kruh nan. Nasiri v angleščini pripoveduje, kako je deset let delal pri afganistanski policiji in bil potem prisiljen zbežati pred talibi. Čez Turčijo in Grčijo v Italijo. Nato pokaže na Adija, ki prihaja iz Pakistana. Tudi njegova zgodba, nadaljuje, je povezana z begom pred nasiljem. Zdaj so dobrih devet mesecev v Trstu, Derviši je medtem dobil status političnega azilanta, Nasiri in Adi pa v teh dneh pričakujeta odgovor komisije o njunem statusu.
Adi, ki je bil vmes tiho, potoži nad razmerami v Trstu. »Nujno rabim delo, vendar brez znanja italijanščine to ni mogoče. Tečaj pa imamo samo enkrat na teden po eno uro.« Računa, da bo v stanovanju, ki ga najema ICS, ostal še nekaj mesecev, potem pa, pravi, zares ne ve, kaj bo. »Počasi se bom moral osamosvojiti, ampak brez službe ne bo šlo. Rad bi, da bi družina čim prej prišla za mano, za to pa potrebujem denar.« Toda po premolku doda: »Ampak ne, jaz nimam problemov. Imam streho nad glavo. Poglejte vse tiste, ki pešačijo od meje do meje in spijo zunaj. Da ne govorim o tistih, ki sploh ne morejo zbežati.«
Dobrodošli
»Če bi se v vseh mestih organizirali kot v Trstu, ne bi potrebovali centrov za tujce ali azilnih domov,« za mizo, polno papirjev, med katerimi so tudi prošnje za azil, razlaga predsednik ICS Gianfranco Schiavone. Že pred leti so v tem italijanskem mestu, kjer dobijo več prošenj za azil kot v celotni Sloveniji, uvedli sistem razpršenih nastanitev za begunce. »Ker je to normalen sistem, se razmere normalizirajo. Izredne razmere pa po drugi strani ustvarjajo nove izredne razmere. Ne razglašamo, koliko beguncev pride, ampak so enostavno tu. Omogočimo jim bivanje v običajnih stanovanjih, niso prepuščeni sami sebi. Tako vse postane normalno, zanje in za Tržačane.«
Italijanski solidarnostni konzorcij ICS (Consorzio Italiano di Solidarietà) so ustanovili leta 1993, ko so postavili sprejemne centre za begunce iz BiH in drugih držav v času balkanskih vojn. Pozneje je to postal trajni projekt, namenjen pomoči in zaščiti beguncev, ki bežijo iz vojn, oboroženih spopadov in pred nasiljem. Danes jih v Trst največ pribeži iz Afganistana in Pakistana.
Leta 2001 sta komisariat ZN za begunce in združenje italijanskih občin v 63 mestih po državi začela poskusno izvajati azilni program. Pozneje se je iz tega razvil nacionalni sistem za zaščito prosilcev za azil in beguncev (SPRAAR). »Program v Trstu je za zdaj posebnost, čeprav je zelo preprost,« meni Schiavone. »Financira ga država, za vse drugo poskrbimo mi. Stanovanja najemamo na trgu, v njih nastanimo begunce, sami pa si potem tam organizirajo življenje, toda hkrati morajo sodelovati v programu, ki vključuje učenje italijanskega jezika. Pripravljamo tudi druge tečaje ter športne in kulturne dejavnosti.« Program je najprej namenjen prosilcem za azil, vendar Schiavone zatrjuje, da so v njihovi pisarni »dobrodošli vsi«.
Kot ljudje
Nasiri, Adi in Derviši živijo v enem od šestdesetih stanovanj po Trstu, kolikor jih za nastanitev beguncev najema ICS. Ta teden bodo na voljo štiri nova, kamor bodo lahko namestili še dvajset ljudi. »Denar za stanovanja gre iz državnega proračuna, toda vsota ni nič večja, kot se porabi za gradnjo in vzdrževanje raznih namestitvenih centrov za tujce. Poleg tega naj poudarim, da je naš program povsem drugačen. V stanovanjih živijo kot ljudje, nihče jim ne omejuje gibanja in ne odreja življenja,« pravi Schiavone. Po en socialni delavec skrbi za nastanjene v dveh stanovanjih, to je od deset do dvanajst ljudi. »Daje jim vso podporo in je na voljo tako rekoč vsak dan. Poskrbi, da je v stanovanju vse, kot mora biti, pomaga pri odnosih s sosedi in urejanju papirjev,« razloži Riccardo Trulla, koordinator pri ICS. S tem, ko imajo urejeno bivanje, imajo med drugim tudi pravico do zdravstvene oskrbe. »Težava je pri tistih, ki ostajajo na ulici,« priznava Trulla, a takoj doda, da bodo v kratkem v stanovanja nastanili še vsaj petdeset beguncev. Če so na začetku projekta predvsem sami iskali stanovanja na trgu, zdaj dobijo veliko ponudb neposredno od lastnikov. »Ravno danes moram nekoga poklicati,« v pogovor poseže Schiavone.
V Trst, ki ima okoli dvesto tisoč prebivalcev, vsak dan pribeži od pet do deset beguncev. Po podatkih evropskega statističnega urada so v vsej Italiji v letošnjih prvih nekaj mesecih našteli nekaj več kot 15 tisoč prvič vloženih prošenj za azil. Več jih je bilo le v Nemčiji in na Madžarskem.
