Tiskane izdaje
Po utrditvi svojih položajev v severnem in srednjem Iraku pripadniki skrajne sunitske milice Islamska država, ki je v zadnjih mesecih postala ena najbolj resnih vojska na Bližnjem vzhodu, vse bolj utrjujejo svoje položaje tudi v sosednji Siriji.
Po dolgih tednih srditih spopadov je pripadnikom Islamske države v nedeljo v mestecu Takba v bližini Rake na severovzhodu Sirije uspelo zasesti ključno letalsko oporišče režimske vojske predsednika Bašarja al Asada. Letalsko oporišče je bilo vse od začetka sirske državljanske vojne »izhodiščna točka« večine režimskih letalskih in helikopterskih napadov na uporniške sile.
V spopadih za letališče, ki je bilo že dolgo obkoljeno, je bilo ubitih več kot petsto islamistov in režimskih vojakov. Več tisoč je bilo ranjenih. To so potrdili tako opozicijski kot režimski viri. Okoli 150 vladnih vojakov so sunitski skrajneži zajeli, preostalim je uspelo pobegniti. Režimski mediji so sporočili, da se »vojska 'regrupira'«, a popolnoma jasno je, da so Asadove sile, ki so bile od začetka letošnjega leta v veliki ofenzivi, na severovzhodu Sirije doživele hud poraz, ki bo močno vplival na nadaljnje dogajanje tako v Siriji kot v sosednjem Iraku. Tudi zato, ker so islamisti v oporišču, nekakšni poslednji »režimski enklavi« v tem delu Sirije, ki ga sicer v celoti obvladuje Islamska država, zasegli ogromno količino orožja. Po junijskem »blitzkriegu« v Iraku in neverjetnih količinah orožja, ki so jih »vojski kalifata« pod vodstvom samooklicanega klerika in velikega kalifa Abu Bakra al Bagdadija v Mosulu dobesedno izročile iraške vladne sile, se je Islamska država zdaj še bolj zasidrala v srcu regije in znova dokazala, da ne gre za »prehoden fenomen«, ampak dolgoročno grožnjo.
Spopad za letališče Takba je bila sicer ena najhujših in največjih bitk v treh letih in pol sirske državljanske vojne, v kateri je bilo do zdaj ubitih skoraj 200.000 ljudi, približno deset milijonov – dobra tretjina prebivalstva – pa je bilo primoranih zapustiti svoje domove. Hkrati je bila bitka v Takbi tudi zares prvi omembe vreden spopad pripadnikov Islamske države in Asadovega režima, ki sta – hote ali nehote – v zadnjem letu dni delovala v skoraj idilični simbiozi. Sunitski skrajneži so si s skrajno silo na krilih saudskega in katarskega denarja ter na široko odprte turško-sirske meje, glavne logistične osi Islamske države, skoraj v celoti prisvojili upor proti režimu in razbili prvotne uporniške skupine. Lepšega darila si Asad, ki je upor že vse od začetka poskušal prikazati kot »zunanjo zaroto« in sektaško vojno med večinskimi suniti in manjšinskimi šiiti (alaviti), ni mogel želeti. Na drugi strani so se režimske sile do zdaj taktično izogibale spopadom z Islamsko državo, saj je ta tako rekoč že »zabetonirala« svoje pozicije in medtem postala tudi vpliven regionalen igralec, ki je za ranjeno sirsko vladno vojsko preprosto prevelik in prenevaren zalogaj.
Eno leto po napadu s kemičnim orožjem v Damasku, v katerem je bilo ubitih najmanj 1400 ljudi in se je nekaj dni zdelo, da bo mednarodna skupnost dejansko vojaško posredovala proti Asadovemu režimu, so stvari v Siriji, ki že nekaj časa ne deluje kot enotna država, postavljene na glavo. Tisti, ki so še pred letom dni zaradi »prestopljene rdeče črte« najbolj resno grozili uradnemu Damasku, danes bombardirajo cilje Islamske države – neposrednih potomcev svoje zunanje politike – v Iraku in, če gre verjeti obveščevalnim podatkom in virom, vse bolj resno razmišljajo tudi v omejenih letalskih napadih na islamistične cilje znotraj Sirije.
Učenci so prerasli svoje učitelje. Otroci so zaradi skrajno nekonsistentnega delovanje Združenih držav, Saudske Arabije, Katarja, Turčije in nekaterih evropskih držav pričakovano ušli izpod nadzora, največjo ceno pa je znotraj najbolj krvavega konflikta našega časa plačalo civilno prebivalstvo. Usoda tega v kontekstu globalnega konflikta, ki se hitro širi, že dolgo ne šteje več.
