Velika ofenziva na Mosul, ki je vstopila že v drugi mesec, je iraški Kurdistan ponovno vrnila v središče zanimanja svetovne javnosti, saj se velik del bitk s samooklicano Islamsko državo odvija na območjih, ki jih iraški Kurdi, še pred nekaj meseci prepričani, da je neodvisnost le še vprašanje časa, vidijo v mejah svoje morebitne države.
Že v prvih dneh ofenzive na Mosul, v kateri imajo na bojiščih glavno vlogo iraške vladne sile in pešmerge, vojska iraškega Kurdistana, je kljub solidnemu sodelovanju »zgodovinskih sovražnikov« v boju proti IS postalo jasno, da se bodo odnosi med kurdsko vlado v Erbilu in oblastmi v Bagdadu prej ko slej zaostrili. Vojaško razbitje Islamske države je le eden izmed ciljev velike vojaške kampanje, v kateri trenutno sodeluje skoraj šestdeset držav, vsaka izmed njih pa ima na največjem bojišču našega časa – poleg osnovnega – svoje cilje, interese in ambicije.
Oblasti iraškega Kurdistana so se ofenzivi pridružile tudi zaradi želje po krepitvi svoje državnosti, ki v sicer neuradni obliki obstaja že vse od pomladi 2003, ko je padel režim Sadama Huseina, na nek način pa – vsaj na nekaterih področjih – že od konca prve zalivske vojne, ko je mednarodna skupnost nad severnim Irakom uvedla območje prepovedi letenja. Toda resnični razcvet kurdskega dela Iraka se je dejansko začel z ameriško-koalicijsko invazijo, okupacijo in, posledično, državljansko vojno, kateri se je z nafto izjemno bogati iraški Kurdistan v veliki meri uspel izogniti – in v času le te tudi bogato zaslužiti.
Naftni raj, ki to nikoli ni postal
Med leti 2004-2014 so se največja kurdska mesta na severu Iraka – Erbil, Sulejmanija in Dohuk – na pogon nafte, zemeljskega plina, številnih tujih investicij in (sorazmerne) varnosti iz velikih umazanih vasi spremenila v moderna bližnjevzhodna mesta. Prestolnica Erbil je želela postati novi Dubai ali Doha. Povsod so rasle visoke stolpnice, nakupovalna središča, prestižne stanovanjske četrti … (Ne le) naftni posli so kljub neurejenim odnosom z uradnim Bagdadom o delitvi dobička iz prodaje energentov cveteli. V tem času so Kurdske regionalne oblasti (KRG) pod vodstvom dinastije Barzani dokončno izbrale svojo »politično-ekonomsko« smer – radikalni oportunizem. Sodelovale so z vsakomur, ki je bil pripravljen plačati. Z Bagdadom, Ankaro, Riadom, Tel Avivom, Teheranom, Berlinom …
Iraški Kurdistan je postal privlačna globalna tržnica in brezcarinsko središče Bližnjega vzhoda, a ključna politična in varnostna vprašanja so ostala odprta. Predsednik Masud Barzani je večkrat napovedal referendum o neodvisnosti, a vedno skozi stisnjene zobe. Vnaprej se je zavedal, da bi to lahko ogrozilo posle, ki so močno okrepili njegovo dinastijo, hkrati pa se je zavedal geostrateške realnosti, na široko odprtega kurdskega vprašanja, zapletenih, a ključnih odnosov s Turčijo, in nerešenih notranjih problemov – denimo statusa Kirkuka, etnično mešanega in dobesedno vnetljivega mesta, ki leži na enormnih naftnih rezervah. Po izbruhu vojne v sosednji Siriji, iz katere je v iraški Kurdistan pribežalo okoli 250.000 beguncev, ki so se pridružili skoraj dvema milijonoma beguncev iz vojno opustošenih delov Iraka, so se stvari začele zapletati. Regija je vzplamtela.
Začel se je vzpon Islamske države, s katero so iraški Kurdi dolgo časa vzdrževali nekakšen pakt o nenapadanju. Ko je skrajna sunitska milica junija 2014 zasedla Mosul, ki se nahaja na mejah kurdskega avtonomnega območja, in ko so skrajneži na gori Sindžar začeli izvajati etnično čiščenje nad jezidskim prebivalstvom, je le malo manjkalo, da med iraškimi Kurdi in IS ni prišlo do velike vojne. Pripadniki IS so zasedli številne kurdske vasi in se celo približali Erbilu, kjer je avgusta 2014 zavladala panika. Mesto trdnjava je bilo pred dobrima dvema letoma tik pred padcem v roke islamističnega kulta. Z veliko zamudo so priletela koalicijska letala in zaustavila pohod IS, iraški Kurdistan pa se je znova znašel »na čistini«. Skrajneži so novo fronto odprli na severu Sirije, kjer še danes poteka vojno med IS in milico sirskih Kurdov (YPG), ki s kurdskimi oblastmi v Erbilu zaradi »velikih ideoloških razlik« nikakor ni v dobrih odnosih. Nasprotno. Predsednik KRG Masud Barzani se je le dan pred začetkom turške operacije Ščit Evfrata, ki je (bila) namenjena tudi razbitju kurdskega avtonomnega območja Rojava na severu Sirije, mudil na uradnem obisku v – Ankari. Turčija je namreč ključna (ne le) gospodarska partnerica Erbila.
Vzporedno je – tudi zaradi saudskih mahinacij na globalnem tržišču – močno padla cena nafte. Tuji vlagatelji so se začeli umikati. Prekinjenih je bilo veliko dolgoročnih pogodb. Številne investicije so nasedle. Ducati in ducati nebotičnikov, belih slonov, so ostali prazni ali nedokončani. Kurdske oblasti v Erbilu, ki so očitno verjele, da bo čudež trajal v nedogled, so se znašle v zagati. Kar naenkrat je zmanjkalo denarja za plače javnih uslužbencev. Tovarne in podjetje so se začela zapirati, brezposelnost pa strmo naraščati. Iraški Kurdistan se je – tako ali drugače – začel pogrezati v globoko depresijo.
Kaj sledi?
Visoki uradniki Kurdske regionalne vlade kljub »slabim kartam« še vedno drug za drugim zatrjujejo, da je vprašanje uradne državnosti iraškega Kurdistana le še vprašanje časa. Toda ofenziva na Mosul v mnogočem spreminja razmere tako v Iraku kot v regiji. Pred začetkom velike vojaške operacije so oblasti v Erbilu in Bagdadu pod patronatom Združenih držav dogovorile, da pešmerge – enako velja za šiitske milice – ne bodo smele vstopiti v središče Mosula. Kljub temu, da so kurdske sile v bojih z IS do zdaj opravile veliko delo, se morajo poveljniki pešmerg natančno držati dogovorov in omejitev. Uradni Bagdad poizkuša namreč na vsak način preprečiti, da bi Kurdi, ki so v zadnjih petih tednih osvobodili več ducatov vasi na obrobju drugega največjega iraškega mesta, ofenzivo na Mosul izkoristili za »krajo zemlje«. Predsednik Barzani je v zadnjih dneh večkrat ponovil, da se pešmerge od tam ne mislijo umakniti, hkrati pa zagotovil, da vse skupaj poteka »v dogovoru z Washingtonom«. Ob tem je dodal, da referendum o neodvisnosti morda celo ne bo potreben, saj iraške oblasti morebitni kurdski neodvisnosti ne nasprotujejo. Na Barzanijeve besede se je v četrtek ostro odzval predsednik iraške vlade Haider al Abadi, ki je dejal, da je v dogovoru med Bagdadom in Erbilom jasno zapisano, da se bodo morale pešmerge po koncu ofenzive vrniti »na svoje osnovne položaje«.
Nikoli zares končani iraško-kurdski konflikt se zaostruje. Vanj – še posebej to velja za Turčijo in Iran – vstopa vse več igralcev. Bitki za Mosul bo skoraj gotovo sledila tudi bitka za iraški Kurdistan.