Tiskane izdaje
Ljubljana – Teden dni zatem, ko so svetovne sile sklenile dogovor o prekinitvi ognja, vojna v Siriji še vedno divja. Dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem in strokovnjak za bližnjevzhodna vprašanja, je v pogovoru za Delo opisal vzroke za razkroj premirja in predstavil možnosti, kako bi se lahko konflikt razvijal od te točke naprej.
Zahod lahko na zaostrovanje razmer, pravi Šterbenc, odgovori na dva načina: lahko se odloči za povečanje vojaške pomoči opozicijskim upornikom ali pa poskuša najti nek kompromis z Rusijo, katere vloga v konfliktu je čedalje bolj negativna.
Vse kaže, da premirje v Siriji ne bo začelo veljati. Je bil dogovor o prekinitivni ognja sploh kdaj zares živ?
Najprej je treba razumeti, zakaj je sploh do tega dogovora prišlo. Kot je tudi sam ameriški državni sekretar John Kerry omenil, so si ga najbolj želele sunitske uporniške skupine v Siriji. Združene države so pravzaprav formalizirale njihov predlog in s tem načrtom pišle na plano na varnostni konferenci v Münchnu. Na drugi strani pa je Rusija pristala na ta predlog, ker si je po mojem mnenju obetala na ta način nekako izboljšati politično-varnostno sodelovanje z ZDA in doseči zbliževanje med obema državama s končnim ciljem odpravljanja sankcij. Namreč, jasno je, da je največji problem Rusije ta čas težak ekonomski položaj povzročen z nizkimi cenami nafte in zahodnimi sankcijami. To je bil rezon sil za tem dogovorom. Vendar pa moram reči, da od samega začetka nisem bil optimističen. Bolj ali manj je bilo jasno, da gre za neko taktično potezo, ki bi ustavila napredovanje sirskih režimskih sil s pomočjo ruskih letalskih napadov.
Danes obstaja velika verjetnost, da se ta sporazum ne bo uresničil. Očitno se zdi osvojitev celotnega Alepa, tudi vzhodnega dela, prevelik vojni plen režimu, da bi bil pripravljen v nekaj dnevih ustaviti svoje operacije, potem ko je uspešno obkolil to mesto. Toda tudi če bi se režim obnašal kooperativno, bi uporniške skupine to premirje spoštovale zelo kratkoročno, zgolj z nekim instrumentalnim ciljem dobiti več orožja od svojih podpornikov in potem nadaljevati boj proti Asadovemu režimu. Na žalost tudi uporniške skupine nikakor nočejo odstopiti od svojih maksimalističnih ciljev, se pravi rušenja Asada in v tem smislu niso pripravljene na kompromis.
Med tistimi, ki so si želeli uspeh tega sporazuma, so bile verjetno tudi ZDA ...
Želele so si ga, a nisem prepričan, da v smislu dejanskega končanja vojne v Siriji, temveč nudenja neke podpore sirskim uporniškim skupinam. Mislim, da je bil to razlog. Imam pa občutek, da znotraj Obamove administracije že nekaj časa poteka boj med različnimi strujami: med tistimi, ki želijo kooperativno sodelovati z Rusijo in dejansko doseči nek kompromis v smislu miru in pa tistimi, ki še vedno zagovarjajo tezo, da je treba Rusijo strateško izrinjati iz Sirije.
Predsednika Obamo ste v preteklosti pohvalili, češ da se zaveda kontraproduktivnosti uporabe sile. Toda čedalje več ameriških zaveznic, med drugim Francija, v tej zadržani politiki vidi precejšen problem.
Vztrajam pri tem, da je Obama eden od najbolj inteligentnih, če ne najbolj inteligenten ameriški predsednik, vsaj v novejši zgodovini. Je eden redkih ameriških predsednikov, ki se ne obnaša tipično ameriško in ob vsaki krizi poseže najprej po sprožilcu. Obama razume kompleksna ozadja, ko gre za odnose med Zahodom, konkretno ZDA, in muslimanskim svetom. Zaveda se, da uporaba vojaške sile ne more pripeljati do ničesar dobrega, ko gre za muslimanski svet. Tukaj ima povsem prav. Nenazadnje ne pozabimo, da je uporaba sile v Iraku leta 2003 povzročila to katastrofo, kateri smo priča sedaj. Odprla je grozljivo pandorino skrinjico, ki uničuje Bližnji vzhod. Obama ima prav, ko pravi, da bi bilo treba bolj preiti k politično-diplomatskim rešitvam in v tem smislu je jasno, da si tisti, ki ga nagovarjajo, da naj veliko bolj intenzivno uporablja silo proti Islamski državi, očitno niso zapomnili lekcije, ki smo jo dobili z napadom na Irak. V zadnjem času ZDA dejansko tudi krepijo napade na IS;medtem ko vsi opazujemo Sirijo, ameriške sile iz zraka bombardirajo Faludžo, ki jo na kopnem obvladujejo iraške, šiitsko dominirane varnostne sile. Kljub temu mislim, da ima Obama prav, ko je zelo zadržan glede vojaške uporabe sile, kajti večja ko bo ta, mnogo večja bo tudi možnost napadov na najmehkejše cilje v državah, ki sodelujejo v vojaških operacijah proti IS. Hkrati pa nikoli ne pozabimo: tudi če bi bila IS popolnoma vojaško poražena, to nikakor ne pomeni, da bi bil problem rešen. Samo trenutno bi izginil s površja, kasneje pa bi se pojavil v mnogo bolj radikalni obliki.
V medijih se ustvarja vtis, da Zahod nima več vpliva nad dogajanjem v Siriji, da so iniciativo povsem prevzeli Rusi in režimske sile. Kako vi videte trenutne razmere?
Pred približno dvema mesecema, ko je Rusija vojaško zelo močno vstopila v sirski konflikt, je bila njena vloga pozitivna. Takrat je vojaško uravnotežila položaj na terenu, preprečevala padec režima in na ta način možno katastrofo glede manjšinskih religijskih skupnosti v Siriji. Danes se mi zdi, da se je položaj zelo spremenil. Rusija očitno deluje negativno, namreč s svojo preveliko vojaško pomočjo režimu tehtnico preveč nagiba na njegovo stran, zato ta seveda ni pripravljen sprejemati nekih kompromisov. Posredno s tem nehote in hote pomaga razširjati ambicije sirskih Kurdov, ki razširjajo območje pod svojim nadzorom, kar seveda zelo revoltira Turčijo. Po drugi strani Rusija s tem svojim presežnim delovanjem spodbuja zalivske države, da razmišljajo o neposrednem vstopu v sirsko vojno (Saudska Arabija govori o možnosti napotitve kopenskih enot). Potem ko se mi je nekaj časa zdelo, da se ruski predsednik Putin zaveda nevarnosti prekomerne pomoči režimu, je sedaj tudi pri Rusiji mogoče zaznati to »glavno bolezen« zunanjih akterjev – popolno nesposobnost samoomejevanja. Ta bo povzročila nadaljevanje vojne Sirije.
Ruski vstop v vojno se je sprva interpretiralo kot poskus zmanjševanja nesoglasij med ZDA, Evropo in Rusijo. Vsaj v tem pogledu se je poteza izkazala kot povsem kontraproduktivna.
Po eni strani da, po drugi pa imam včasih občutek, da Putin želi v Siriji do takšne mere pokazati kot odločilni faktor, da bi prisilil zahodne akterje, da bi se bili pripravljeni pogovarjati z njim. Povedano drugače: morda pričakuje, da se bo sedaj, ko Rusija najbolj vpliva na dogajanje na terenu, na Zahodu povečala pripravljenost na širše reševanje medsebojnih odnosov v smislu večje kooperativnosti.
Predsednik Obama je ta teden vztrajal, da konflikt v Siriji ni tekmovanje med njim in Putinom. Toda zdi se, da Putin na to stvar gleda drugače.
Ne bi govoril o Putinu kot osebi, je zgolj človek, ki je na čelu Rusije in na nek način sledi njenim nacionalnim interesom, tudi ko gre za začetno točko zadnjega zaostrovanja z Zahodom - Ukrajino. Ta osebni faktor Putina se preveč izpostavlja. Kdor koli bi bil na čelu Rusije, če ne bi bil ravno Jelcin, bi se moral odzvati na Natovo približevanje ruskim mejam. Vse skupaj je treba brati tudi v smislu širših geopolitičnih kalkulacij, o katerih je na primer že leta 1997 pisal Zbigniew Brzezinski v svoji knjigi Velika šahovnica, ko je rekel, da v primeru, če Rusija zavrne širitev Nata na Ukrajino, če Rusija začne vzpostavljati neko širšo evrazijsko enoto in sklene koalicijo s Kitajsko, bi se ameriški geopolitični vpliv v Evraziji in globalnem smislu zelo zmanjšal. Da je počilo v Ukrajini na začetku leta 2013, ni bilo naključje ali presenečenje. Ameriška stran je videla, da se geopolitično položaj ZDA v Evraziji manjša. Hkrati pa so ameriški neokonservativci prepričali Obamo, da je zaradi Ukrajine šel v zaostrovanje odnosov z Rusijo. Ne pozabimo, da Victoria Nuland, ki na neformalen način koordinira ameriške operacije v Ukrajini, partnerka Roberta Kagana, enega pomembnejših neokonservativnih ideologov.
Ali Zahod v tem trenutku razpolaga s kakršnimi koli vzvodi, da Asada in njegove zaveznike prisili k umiku oziroma nazaj za pogajalsko mizo?
To je sedaj veliko vprašanje. Ne samo zalivske države, pač pa tudi ZDA bodo verjetno povečale svojo vojaško pomoč sirskim upornikom in na ta način poskušale vsaj do neke mere uravnotežiti vojaško situacijo na severu Sirije. Po drugi strani bi lahko zahodne države razmišljale o tem, da bi na nek način povečale obljube Putinu glede izboljševanja odnosov, če bi Rusija bolj pritiskala na sirski režim v smislu ustavljanja ofenzive oziroma doseganja kompromisa. To sta dva kanala, ki bi ju lahko Zahod uporabil, se pravi povečevanje vojaške pomoči upornikom, tudi z najbolj sofisticirano protiletalsko opremo, oziroma ponujanje političnega korenčka Rusiji kot državi, ki ima največji vpliv na sirski režim.
Novinci vadijo streljanje na ulicah mesta Alep, katerega del je pod nadzorom opozicijskih upornikov. Foto: AFP / KARAM AL-MASRI
Vloga Kurdov z razvojem vojne postaja čedalje bolj izrazita, kar zelo iritira Turčijo. Kakšen, mislite, bo končen rezultat njihovega vojaškega pohoda na severu Sirije?
Čeprav je Turčija del problema in ne rešitve, ker v veliki meri vodi sektaško s prosunitsko politiko tako v Siriji kot Iraku, menim, da je turška zaskrbljenost glede operacij sirskih Kurdov povsem upravičena. Kar v zadnjih dneh najbolj iritira Turčijo, je to, da so sirski kurdi oziroma njihove vojaške enote prvič prestopili na ozemlje zahodno od reke Evfrat. Če so nadzorovali kantone vzhodno od Evfrata, pa sedaj vstopajo v prostor, ki je bil prazen in je preprečeval nastajanje ozemeljsko povezane kurdske entitete na celotne severu Sirije. Verjamem, da to Turčijo dejansko skrbi, v Iraku namreč že obstaja kurdska paradržava. Če bi podobna »protodržava« začela nastajati tudi na severu Sirije, bi bil to že močan temelj kurdskega piemonta, ki bi dejansko začel vabiti turške Kurde k secesionizmu – sploh ob upoštevanju dejstva, da je najmočnejša stranka sirskih Kurdov, Stranka demokratične unije (PYD), pravzaprav politična veja Kurdske delavske stranke (PKK), kar kaže, da so turški in sirski Kurdi izjemno povezani. Najmanj, kar je mogoče reči, da ta krepitev avtonomije sirskih Kurdov nikakor ne bo prispevala k stabiliziranju bližnjega vzhoda. Nasprotno, če bi ob vseh katastrofah, ki težijo Bližnji vzhod, začela nastajati širša kurdska država, bi to še dodatno destabiliziralo in zažgalo regijo.
Torej je vstop Turčije v vojno na nek način le še vprašanje časa?
Verjamem, da Turčija resno razmišlja o tem, čeprav se po drugi strani zaveda nevarnosti, ki bi neposredno posredovanje v Siriji prineslo: nevarnosti vojaške konfrontacije z Rusijo, s sirskimi Kurdi in pa seveda z enotami sirskega režima, Hezbolaha, šiitskimi borci iz Iraka in Afganistana, ki jih vodijo iranski oficirji. V tem primeru bi se še povečale možnosti za nek sektaško pogojen konflikt znotraj Sirije.
