Nevidna vojna na jugovzhodu Turčije

Vrnitev v preteklost: številna kurdska mesta so obkoljena, politični proces je nepreklicno zaustavljen.

pet, 08.01.2016, 12:00
Iz kurdskih mest prihajajo klici na pomoč. Ljudje so bojijo velike tragedije in mednarodno skupnost pozivajo k ukrepanju. Ta, značilno, molči.

Bolj ali manj v tišini na jugovzhodu Turčije poteka vojna proti Kurdom, ki na tem delu države predstavljajo večinsko prebivalstvo. V več mest potekajo srditi spopadi med turško in kurdskimi gverilci. Najhuje je v mestih Cizre in Silopi, razmere pa so iz dneva v dan bolj napete. Mednarodna skupnost molči.

Poročila in fotografije iz večinoma kurdskih mest ponujajo podobe vojne, razmere pa spominjajo na osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil jugovzhod Turčije vojno območje. Turška vojska poskuša s tanki in okrepitvami razbiti pripadnike različnih kurdskih milic, ne le Kurdske delavske stranke (PKK). Marsikje velja policijska ura, gibanje je v večjih kurdskih mestih omejeno tudi podnevi, humanitarne organizacije in novinarjem se v oblegana mesta prebijejo zelo redko. Oblasti so zaprle več sto šol.

V poldrugem mesecu spopadov, ki jih (ne le) turški mediji v čedalje bolj avtoritarni vladavini predsednika Recepa Tayyipa Erdogana skoraj v celoti ignorirajo, je bilo ubitih najmanj 180 kurdskih borcev in 200 civilistov. Ubitih je bilo tudi 160 turških vojakov.

Turčija polzi v globok državljanski konflikt, prav nič pa ne kaže, da bi bile njene oblasti – podobno velja tudi za ključne kurdske politike – pripravljene stopiti na zavoro. Leta 2013 podpisani mirovni sporazum med turško državo in Kurdsko delavsko stranko, sicer eden največjih dosežkov dolgoletne Erdoganove vladavine, je preživel le dobre dve leti, lansko poletje pa se je že znašel v zgodovinskih arhivih.

Je vojna res neizogibna?


Julijski samomorilski napad na kurdske aktiviste v Suruču, obmejnem mestu s Sirijo, do katerega je prišlo le nekaj dni po kurdski osvoboditvi sirskega mesta Tal Abjad, kjer so dolgo časa vladali pripadniki Islamske države, je sprožil uničujoč učinek domin, vse skupaj pa je bilo tesno povezano s turško nepripravljenosti pomagati sirskim Kurdom pri obrambi obleganega Kobanija in onemogočanju turškim Kurdom, da bi se svojim bratom (YPG) pridružili pri obrambi simbolno in strateško izjemno pomembnega mesteca. Kurdi so bili prepričani, da je napad na aktiviste organizirala turška »globoka država«, ki ji širitev kurdskega vojaškega in političnega vpliva na severu Sirije nikakor ni ustrezala. Hitro je – z napadom na turške policiste – sledilo maščevanje. Nasilje se je širilo v koncentričnih krogih.

Strah pred širitvijo kurdskega vpliva je v Ankari vzbudil vse stare reflekse, hkrati pa jo je vladajoči turški Stranki pravičnosti i razvoja (AKP) na junijskih parlamentarnih volitvah z dobrimi trinajstimi odstotki osvojenih glasov zagodla kurdska Ljudska demokratična stranka (HDP), kateri glasovi so Erdoganu prvič po šestnajstih letih onemogočili sestavo samostojne vlade in uvedbo tako želenega predsedniškega sistema, ki bi Erdoganu, nekdanjemu župana Istanbula, dokončno podelil absolutno oblast. AKP je storila vse, da Turčija ni dobila koalicijske vlade, razmere na kurdskih področjih pa so se iz tedna v teden zaostrovale. Turčija je jeseni uradno vstopila v vojno proti Islamski državi, toda njeni bombniki so namesto, da bi se iz turških letališč proti ciljem skrajne sunitske milice, poleteli proti jugovzhodu Turčije in severnemu Iraku, kjer so napadli oporišča PKK.

Kurdi so bili prisiljeni vstopiti v vojno, ki si je nikakor niso želeli. Po še enem samomorilskem napadu na kurdske aktiviste oktobra v Ankari (ubitih je bilo 97 ljudi), je državo zajel strah, ki jih je Stranka pravičnosti in razvoja na volitvah dodobra unovčila in se približala dvotretjinski večini. HDP, ki se je iz levičarske stranke hitro spremenila v bolj ali manj le še nacionalistično, je izgubila del podporo: in to ne med kurdskim, pač pa med turškim prebivalstvom. Njen sovoditelj Selahattin Demirtas je močno zaostril retoriko, pred dvajsetimi dnevi pa se je udeležil tudi Kongresa demokratičnega ljudstva v Diyarbakiru, kjer se je jasno in glasno zavzel za kurdsko avtonomijo in ob tem dodal, da »bo 21. stoletje – stoletje Kurdov«. Temu primerno je bila tudi končna resolucija kurdskega kongresa, v kateri je med drugim zapisano: »Upravičen upor, ki je med našimi ljudmi zrasel proti politikam, ki degradirajo kurdsko vprašanje, v svojem bistvu zahteva in boj za lokalno avtonomijo in demokracijo.« Temeljna zahteva kongresa je bila, da bi Kurdi na jugovzhodu Turčije zavladali sami sebi.

Odziv turške države je bil predvidljiv. V visoko politiko je vstopila retorika vojne. Ankara je Demirtasa obtožila za izdajo. Napadi turške vojske na kurdska mesta na jugovzhodu so se zaostrili. »To je boj proti separatistični teroristični organizaciji,« je izjavil Erdogan in dodal, da bodo »militanti pokopani v jarkih, ki so jih sami izkopali«.

Iz kurdskih mest prihajajo klici na pomoč. Ljudje so bojijo velike tragedije in mednarodno skupnost pozivajo k ukrepanju. Ta, značilno, molči. »Turška vojska v napadih na območja, kjer živi več sto tisoč civilistov, uporablja tanke in težko orožje, ki se uporablja le v konvencionalnem bojevanju,« je iz obleganega Diyarbakira sporočila županja mesta Gültan Kişanak, sicer nekdanja politična zapornica in poslanka v turškem parlamentu.

Prijavi sovražni govor