Obrambni pas pred Libijo

Bruselj – Po tej poti je lani prišlo v Italijo 181.436 ljudi ali 18 odstotkov več kot leto prej. Med njimi je bilo 25.846 otrok brez spremstva. Mrtvih ali pogrešanih na poti je bilo 5096. To je le nekaj statistik Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki kažejo posledice migracijskega toka čez osrednje Sredozemlje, predvsem iz Libije.

V malteškem predsedstvu Unije za pomlad napovedujejo še več prihodov. Malta, država med Sicilijo in libijsko obalo, želi med predsedovanjem doseči napredek v reševanju migracijskih vprašanj, tako z reformo azilnega sistema EU kot tudi z zmanjševanjem prihodov. Premier Joseph Muscat je govoril o – varnostni liniji pred Libijo. Malteška logika je: če bo zunanja meja bolje zavarovana, bo želena solidarnostna delitev bremen med članicami laže zaživela. Z Libijo bi EU po mnenju Muscata morala skleniti podobno kupčijo o vračanju prebežnikov kot s Turčijo.

V evropski komisiji zavračajo ponujanje turškega modela za Libijo. »Libija ni Turčija. Tega, kar smo naredili v Turčiji, ne moremo ponoviti v primeru Libije,« je opozoril evropski komisar za migracije Dimitris Avramopulos. Najpomembnejša razlika je, da Libija ni delujoča država. Evropska komisija je pripravila nov sveženj ukrepov, s katerim bi lahko bolje obvladovali migracijski tok iz severne Afrike v Italijo. Unija naj bi letos namenila dvesto milijonov evrov za projekte, kot so usposabljanje libijske obalne straže, boljše bivalne razmere za prebežnike in pomoč prostovoljnim vrnitvam.

Kočljivo partnerstvo z državami tranzita in izvora

EU želi s partnerstvi z nekaj afriškimi deželami tranzita in izvora urejati migracije. Če te ne bodo pripravljene sprejemati zavrnjenih prosilcev za azil, bo to zanje imelo posledice v odnosih z Unijo. Posebno kočljivo je vprašanje omejevanja razvojne pomoči. V primeru Libije, ki je izhodišče za okoli 90 odstotkov prebežnikov, je za Unijo največji izziv nadzor morja.

Kritiki te operacije Sophia, ki je omejena le na mednarodne vode, opozarjajo, da tihotapci načrtno pošiljajo na morje še več ljudi, saj pričakujejo, da bodo nesrečniki na plovilih rešeni kmalu po vplutju v mednarodne vode in prepeljani v Italijo. Če bi prebežnike hoteli vračali na obalo, bi Sophia morala dobiti mandat Združenih narodov za delovanje v libijskih ozemeljskih vodah in jih ustavljati že tam. Uresničevanje načrtov EU lahko zaplete notranji razvoj v Libiji. Članice nemirne spremljajo ravnanje enot maršala Khalife Haftarja, ki je povezan z Moskvo in ogroža težko vzpostavljeno vlado enotnosti.

Nemški notranji minister Thomas de Maizière je na ministrskem zasedanju v Valletti predlagal, da bi v skrajnem primeru množične prihode prebežnikov vračali v varne kraje zunaj Evrope. Od tam bi nato sprejemali ljudi, ki res potrebujejo zaščito. Na mizi je ideja humanitarnih koridorjev. Ljudje, ki prihajajo v Unijo po glavni sredozemski poti, nimajo veliko upanja, da bi dobili azil, saj kot ekonomski migranti ne izpolnjujejo pogojev.

Neuspešna delitev bremen

O delitvi bremen z Grčijo in Italijo je EU odpovedala. Od načrtovanih 160.000 prosilcev za azil, ki bi morali biti organizirano premeščeni v druge članice v dveh letih, jih je iz obeh držav v že skoraj poldrugo leto trajajočem programu šlo le okoli 10.000. Prenove dublinskega azilnega sistema ni, saj vzhodne članice zavračajo predlagano delitev prosilcev za azil v primeru večjega pritiska na katero od članic na zunanji meji. »Nobena država ne more reči, da ne bo sprejela nikogar,« je bentil luksemburški notranji minister Jean Asselborn. Takšni pozivi doslej še niso bili uslišani.