Od kurdske državnosti je ostala le še ideja

Na območjih, kjer je vladala samooklicana Islamska država, se kuhajo novi konflikti.

pon, 20.11.2017, 10:00
Iraško vrhovno sodišče je danes razveljavilo septembrski referendum o neodvisnosti Kurdistana, na katerem je 92 odstotkov volivcev glasovalo za neodvisnost. Razlog za razveljavitev referenduma je njegova neustavnost.

Al Hadž – Slaba dva meseca po referendumu o neodvisnosti iraškega Kurdistana se je ozemlje pod nadzorom pešmerg, vojske kurdske regionalne vlade, skrčilo za 40 skoraj odstotkov, kurdske oblasti pa so izgubile nadzor nad polovico naftnih poslov, ekonomske osi avtonomije in – realpolitično mrtve – neodvisnosti.

Območja, ki sta jih večinoma brez resnega odpora kurdskih oboroženih sil v zadnjih tednih zasedli iraška vojska in večinoma šiitska milica Hašd al Šabi, ponujajo klasične podobe okupacije. V vasi Karač in strateško izjemno pomembnem mestu Makmur, kjer se je bilo še pred poldrugim mesecem mogoče gibati brez iraškega vizuma ter brez večjih varnostnih in logističnih težav, je danes polno nadzornih točk iraških varnostnih sil. Ob cesti so parkirana oklepna vozila ameriške izdelave. Vojaki, vidno izčrpani, se nervozno prestopajo.

Po neoznačeno razvejanih planinskih cestah

Čeprav je samooklicana Islamska država v bližnji Havidži izgubila še svojo zadnjo utrdbo v Iraku, posamezne celice skrajne sunitske milice še vedno delujejo. Dva dneva pred našim prihodom na območje, ki si ga lastita tako uradni Bagdad kot Erbil, je samomorilec ubil pet iraških vojakov.

Zaradi tega in zaradi dejstva, da so Kurdi v (upravičenem) strahu pred napredovanjem iraških sil še globlje v Kurdistan blokirali glavno cesto, smo se do povsem na novo zarisane meje in na neki način tudi frontne črte med Irakom in iraškim Kurdistanom prebijali po neoznačeno razvejanih planinskih cestah.

Na poti nas je zaustavila »lokalna iniciativa«, skupina oboroženih kurdskih moških, ki so na vsak način želeli preprečiti, da prek njihovih polj in poti vozijo veliki tovornjaki, ki skupaj z bližnjo tovarno cementa ustvarjajo skoraj neprodušne dimne zavese. Lokalna posadka pešmerg se na grožnje civilistov z orožjem ni odzvala. Podobno kot ne na vojaško »parado« iraških sil in šiitskih paravojaških združb v tednih po referendumu.

Kraja zemlje

»To je Kurdistan,« je ostareli pastir, oblečen v tradicionalna kurdska oblačila, s prstom pokazal na rodovitno ravnico Nineve po tem, ko smo ga vprašali za »alternativno« pot proti Makmurju. Drži, na kurdskih zemljevidih je to Kurdistan, toda prvič po letu 2003, ko se je iraška vojska umaknila proti jugu in bila kmalu zatem razpuščena, je velik del »kurdskega« ozemlja spet pod nadzorom Bagdada. Podobno velja za bližnji Kirkuk, prodano in izdano, kot pravijo naši kurdski sogovorniki, čustveno in ekonomsko središče ideje o kurdski državi na severu Iraka.

Neodvisna kurdska država je zdaj v resnici le še ideja: iraške oblasti bodo v prihodnjih tednih skoraj gotovo poskušale zasesti tudi obe mednarodni letališči (Erbil in Sulejmanija) ter mejne prehode z Iranom, Sirijo in Turčijo, od katerih je – dobesedno – odvisno preživetje iraškega Kurdistana.

Namestnik predsednika iraškega parlamenta Hamam Hamudi je v četrtek dejal, da je »linija med Bagdadom in Erbilom odprta« – po njegovih besedah naj bi bili sprti strani blizu dogovora. »Enotnost Iraka ni več ogrožena,« je izjavil Hamudi. To nam je v intervjuju v Bagdadu potrdil tudi generalni sekretar iraške vlade Mahdi M. Al Alak. Iskander Vatut, iraški poslanec in eden vodilnih mož pri načrtovanju varnostnih operacij, pričakuje, da bodo kurdske regionalne oblasti nadzor nad mejami predale vladnim silam kmalu in brez težav.

Kot kaže, se uradni Erbil kljub zanikanjem in izmikanjem po »upokojitvi« dolgoletnega predsednika Masuda Barzanija očitno ponovno podreja vladavini Bagdada, ki Kurdom ob palici ponuja tudi korenček – v obliki ponovnega odprtja letališč za mednarodni promet, kar je med vrsticami nakazal tudi iraški predsednik Fuad Masum, sicer tudi sam Kurd. V dneh pred referendumom je bilo kaj takšnega v Kurdistanu popolnoma nepredstavljivo.



V Makmurju, od koder so iraške sile, pešmerge in pripadniki posebnih enot ameriške vojske skupaj načrtovali operacije proti vseprisotni Islamski državi, so zdaj ostale le še iraške varnostne sile in milica Hašd al Šabi (»ljudske mobilizacijske enote«), ki jih je predsednik iraške vojske priključil uradnim silam. Pripadniki milice so navzoči na skoraj vsaki nadzorni točki. Njihove zastave in verska ikonografija »krasijo« pročelja hiš, vojaških vozil in trgovin – na območjih, kjer večinoma živijo Kurdi in sunitski Arabci, je jasno, kdo ima zdaj glavno besedo. Šiiti, in to ne nujno iraški.

Vonj po novi vojni

Ozračje je konfliktno, neprijetno, tesnobno. V Makmurju prebivalci gledajo v tla – tisti, ki si upajo na ulice. V obe smeri vozijo mali tovornjaki in osebni avtomobili z ljudmi, ki se ali vračajo iz begunstva ali pa se v begunstvo ravno odpravljajo. Območja, ki so spet pod nadzorom iraških sil, je v le nekaj dneh zapustilo okoli 200.000 Kurdov. Do zdaj se jih je vrnilo približno 20.000.

Novi val »notranje razseljenih ljudi« je še zaostril eno največjih humanitarnih kriz našega časa: v Iraku, večinoma na severu države, je kljub koncu velikih vojaških operacij proti Islamski državi še vedno razseljenih 3,2 milijona ljudi. Od tega jih okoli 700.000 živi v begunskih taboriščih. Veliko se jih nikoli ne bo moglo vrniti domov. V dolgotrajnem in neopisljivo brutalnem spopadu med iraškimi silami, šiitskimi milicami in koalicijskimi vojaškim letalstvom na eni strani in IS na drugi strani so, ujeti v navzkrižnem ognju, ostali brez vsega. Brez domov, zemlje, lastnine in svojih bližnjih – brez prihodnosti.

Uničenje, ki vlada na področjih, kjer je še predvčerajšnjim vladala Islamska država, ki je v Irak brez kakršnega koli omembe vrednega odpora vkorakala zgodaj poleti 2014 – iraška vojska se je preprosto razbežala in za seboj, predvsem v Mosulu, pustila ogromne količine (večinoma ameriškega) orožja –, spominja na podobe iz zadnjih mesecev druge svetovne vojne.

In na teh uradno osvobojenih območjih, polnih svežih, tudi množičnih grobov, se pospešeno kuha nov konflikt. 

Prijavi sovražni govor