Tiskane izdaje
Islamskim skrajnežem zaradi ofenzive iraške vojske, ki se je s številno premočjo in ameriško letalsko podporo lotila osvobajanja drugega največjega iraškega mesta Mosul, prej ali slej grozi poraz, se strinja večina opazovalcev. To bi bil hud udarec za Islamsko državo in njene sanje o kalifatu, a še zdaleč ne konec džihadizma. Nevarnost terorističnih napadov v Evropi bi se povečala.
Taktika in cilji džihadistov iz vrst Islamske države so drugačni od vojaške logike, s katero se je iraška vojska še vedno šiitskega, čeprav nekoliko bolj zmernega in previdnega premiera Hajderja al Abada lotila obleganja Mosula. To potrjujejo prvi dnevi spopadov, v katerih je, če je mogoče verjeti propagandnim sporočilom samozvane »tiskovne agencije« Islamske države, džihadistom s samomorilskimi atentatorji v marsičem uspelo upočasniti napredovanje iraške vojske in kurdskih pešmerg. Posnetke samomorilskih vojakov teroristov, ki se iz skrivališča poženejo proti »napadalcem« in najprej besno streljajo vsenaokrog, nazadnje pa se razstrelijo, je na začetku tedna v okolici Mosula uspelo narediti tudi tujim snemalcem, pričajo pa, da se taktika Islamske države ni spremenila.
Drago unovčeni poraz
Teroristična organizacija jo bo verjetno uporabila tudi v Mosulu, kjer bo z minimalnimi sredstvi, tudi z »vojaško« uporabo samomorilskih atentatorjev in z brutalnim znašanjem nad civilnim prebivalstvom, poskušala narediti kar največjo škodo in kar se da drago unovičiti poraz, preden se bo nato prisiljena umakniti iz mesta, ki ga objektivno ne more ubraniti. V Mosulu naj bi za obrambo mesta tako ali tako ostal samo del borcev Islamske države. Po ocenah ameriške vojske od 3000 do 4500, po oceni iraških varnostnih sil pa največ do 8000. To ni veliko, če upoštevamo, da gre za milijonsko mesto in da naj bi imele teroristične milice IS v Iraku in Siriji skupaj pod orožjem na voljo več kot 25.000 mož. A obramba Mosula za vsako ceno očitno ni njihov cilj.
Večina ključnih poveljnikov Islamske države se je po poročanju Spiegla skupaj z družinami že prejšnji mesec iz Mosula umaknila v Sirijo. Največ naj bi jih odšlo v Rako, ki je od Mosula oddaljena približno 500 kilometrov in velja za neuradno prestolnico IS. Številnim nekoč Sadamovim generalom, ki so po ameriškem napadu na Irak dezertirali in pozneje prestopili v vojaški vrh Islamske države, je tudi zaradi izkušenj iz iraške vojne jasno, da ne morejo dolgo zdržati ameriških letalskih napadov in kopenske ofenzive številnejše in tudi veliko bolje opremljene vojske. Lahko pa dodatno in za visoko ceno podžgejo iraško in celotno bližnjevzhodno zmedo, ki se zaradi vseh verskih, etničnih in drugih nasprotij v novejšem času vleče od osemletne iraško-iranske vojne skozi prvo in drugo zalivsko vojno obeh Bushev in zaradi katere je Islamska država po drugem ameriškem napadu na Irak (leta 2003) sploh lahko nastala.
Nepredvidljiv nov val beguncev
Tudi če se ofenziva na Mosul konča relativno hitro, kar je po oceni opazovalcev kljub premoči iraške armade malo verjetno, utegne zaradi taktike džihadistov trajati še dolgo, preden bo tudi 13 let po iraški vojni še vedno povsem razklanemu Iraku uspelo vsaj približno obnoviti Mosul in narediti red. Več sto tisoč beguncev utegne najprej množično bežati zaradi krvavih spopadov in pokolov, pozneje pa tudi zaradi podobnih obračunavanj med za zmago zaslužnimi šiitskimi in sunitskimi milicami, ki so leta 2014 Islamski državi že omogočila bliskovito zasedbo mesta.
Mednarodne človekoljubne organizacije in urad Združenih narodov za begunce opozarjajo, da utegne iz mesta zbežati tudi do 700.000 beguncev. Mednarodni Rdeči križ govori celo o milijonu ljudi, za katere bi bilo nujno treba urediti humanitarne koridorje in jih obvarovati pred napadi obeh strani. Ker v okolici, ne v Iraku in še manj v Siriji, ni ustreznih zmogljivosti, se utegne velik del beguncev preusmeriti proti Evropi.
Drug, še hujši problem bi za Evropo lahko nastal, ko se bodo morali verjetno poraženi džihadistični skrajneži umakniti iz Mosula. Domači ekstremisti se bodo najbrž brez večjih težav potuhnili, se pridružili drugim skupinam ..., za večino tujih bojevnikov – ki so se pridružili džihadistom zaradi propagandnih obljub Islamske države o ustanavljanju pravičnega kalifata in tudi zaradi zanje krivičnih razmer v domovinah (Evropi, Čečeniji in še kje) – pa utegne še en udarec razpadajočemu kalifatu pomeniti konec sanj in nepreklicno vrnitev domov.
Evropske varnostne službe opozarjajo, da je v prihodnjih mesecih mogoče pričakovati več sto evropskih islamskih džihadistov, ki se bodo z Bližnjega vzhoda poskušali vrniti v Francijo, Belgijo, Nemčijo in druge države, od koder so pred časom odšli na sirska ali iraška bojišča. Vsi ti deprimirani, razočarani, nad neuspehom besni in vojnih grozot vajeni skrajneži bi lahko, kot je pred kratkim opozoril evropski komisar za varnost Unije Julian King, pomenili »zelo resno nevarnost za Evropo«. Po Kingovih besedah zelo množičnega eksodusa islamskih bojevnikov v Evropo sicer ni mogoče pričakovati. Niti v primeru hitrega padca Mosula ne. Bo pa v Evropi nujno treba še povečati nadzor nad potencialnimi teroristi, njihovim gibanjem in dejavnostjo ter tako, kolikor je le mogoče, zmanjšati nevarnost terorističnih napadov.
